Tam, kjer se skriva zaklad..

"Samo kratek pogled na nekoga ti lahko obrne življenje. Prebudi veliko čudovitih spominov, ki kar kličejo po starih časih."

Ko sem na poti iz kina, po tem prebujenju, zgodbo zaupala Filipu je bil njegov odziv: »Joj, pa ti se srečuješ s samimi čudnimi ljudmi. Rušim ti ravnovesje!« No, mogoče ima prav. Srečala sem se že s kar nekaj ljudmi, za katere bi lahko, tako ko ti jih nekdo opiše in skuša strniti vtise v kratko pripoved, rekel »čudni so«. Ampak nepravično je obsojati ljudi tako hitro. 

Poleg tega pa sem se iz vsake izkušnje kaj naučila. In več kot doživiš takšnih izkušenj, več se naučiš, bolj bogat si. Tako vsaj pravijo. 

Bila sem še v osnovni šoli, ko sem bila trdno odločena, da bom nekoč specialna pedagoginja. Pač kar tako se mi je zdelo, da je zanimivo in razgibano delo in da bi mi šlo dobro od rok.. Ta misel me je spremljala kar dolgo časa, potem pa se mi je zazdelo, spet kar tako naenkrat, da nisem iz pravega testa za takšno delo.  Nečesa me je postalo strah. Ne vem natančno česa. Mogoče me je bilo strah same sebe. Tega, da bi mi odpadla maska, ki jo včasih nosim in ki ne dovoli, da bi bila čisto pristna jaz.  

Kakorkoli. Včeraj pred filmom se mi je zavrtel film za kar nekaj let nazaj. Stopila sem iz stranišča in tam je stal nekdo, ki je v preskoku iz leta 2008 v 2009 pripomogel k temu, da je maska postopoma odpadla in da sem se takrat vrnila domov popolnoma drugačna. Tako sta takrat pravila starša. Po njunem sem se spremenila malo na slabše. Če pa pogledam zdaj na tiste čase, pa mislim, da sem se vrnila spremenjena v pozitivnem smislu. 

Za vse skupaj (tako za to letovanje in za predzgodbo) je bila kriva oseba, ki sem jo spoznala spontano na forumu Vere in luči. Skrivala se je pod nadimkom Šefica. Začeli so se najini dolgi pogovori in nato je enkrat naneslo na to, da se je zanimiva druščina zbrala v gostilni Pri Medvedu v Celju in imela zanimiv klepet. Potem pa so se ta srečanja nadaljevala in nadaljevala… In Šefica je dobila idejo, da bi lahko organizirali novoletno letovanje, ki ga že nekaj časa nihče ni organiziral in tako se je vse skupaj začelo.

Neko nedeljo je bil organiziran »sestanek« pri Svetem Duhu, da bi me vključili še v Celjsko skupino Vere in luči. Čisto tako spontano, ker si sama nikoli nisem upala iti tja. Po tistem sestanku, oziroma srečanju Celjske skupine pa me je vse skupaj prevzelo in od takrat nisem zamudila nobenega izmed srečanj. Takratna voditeljica me je takoj vzela za svojo in me postavila pred različne naloge, ker sem bila birmanska animatorka, hitro sem se prebila tudi v animacijsko skupino. 

Ampak najpomembneje od vsega je, da so mi »lučke« zelo hitro lezle pod kožo in da sem v njihovi družbi res uživala in se sprostila. 

In tukaj se začne zgodba, ki se mi je včeraj odvila… 

Novoletno druženje je bilo pripravljeno, potekalo je že drugo leto in animacijska skupina si je nabrala že kar nekaj izkušenj. Prijave so bile zbrane in presegle so število, ki smo ga pričakovali. Preostalo je torej samo, da se odpravimo na pot v vasico Kančevci v Prekmurju. Kljub začetnim težavam, ko se je en del skupine malce zgubil na poti, je bilo čutiti, da bo naše skupno druženje še zanimivo. Kar nekaj prijavljenih nisem poznala, ker nisi bili iz Celja, ampak smo se hitro ujeli. 

Kljub temu, da sem igrala vlogo animatorke in sem prevzela vodenje določenih dejavnosti, sem zaradi pomanjkanja prijateljev (za lažje razumevanje – verjetno bi morala to storiti že prej – lučka je oseba, s posebnimi potrebami, vendar je to le suhoparna definicija, pravilno lahko pada Šefica: »luč kot luč je znano..stvar ki sveti.. pri ViL smo pa osebe ki smo pač drugačne..samo v sebi menda nosimo svetlobo oz jo nekako izžarevamo..«; prijatelj pa je spremljevalec te osebe, torej tisti ki je za družbo lučki, je njen prijatelj, tisti, ki ji je vedno na voljo,… seveda pa se oba dopolnjujeta..) bila spremljevalka avtističnemu fantu. 

Priznam, mogoče sem zaradi pomanjkanja izkušenj kdaj pozabila na mejo, ki bi jo morala na začetku jasno postaviti. Mogoče bi mu morala kdaj reči »ne« in se v tistem trenutku posvetiti čemu drugemu.. Pa takrat nisem. Če bi, bi se mogoče zgodba razpletla drugače kot se je, ali pa tudi ne. Kljub vsemu pa danes ničesar, kar se je dogajalo tisti teden ne obžalujem. 

Avtizem je bilo zmeraj področje, ki me je od vseh »diagnoz« najbolj zanimalo. Vse kar sem prebrala o avtistih sem srkala vase in slika, ki sem si jo ustvarila je bila nadvse zanimiva, po drugi strani pa tudi skrivnostna. In točno takrat sem imela priložnost pobližje spoznati ta mističen svet. Velikokrat je bilo kar naporno, ker nikoli nisi  vedel katero čustvo (če smo natančnejši so bili kar afekti) lahko v naslednjem trenutku izbruhne. 

Zgodilo se je, da je prišel za menoj v sobo in je bil dobre volje, že v naslednjem pa je bruhnil v jok. Kar tako brez razloga. Pa ga je minilo in je bil spet vesel. Srečo sem imela, da sva imela kar nekaj trenutkov zase (kar pomeni brez njegove mame, ki je bila z nami na letovanju) in da sem v teh trenutkih lahko zvedela marsikaj o njegovem svetu. 

Že pred tem letovanjem sem prebrala knjigo »Skrivnostni primer ali kdo je ubil psa« (uh, sem mogla it preverit naslov, ker sem ga letos brala pri angleščini in mi je slovenski naslov ušel iz glave). Takrat sem razumela manj, kot razumem sedaj po najmanj štirih branjih, ko poznam vsako podrobnost. Knjiga je res super, težko je verjeti kako natančno slika svet avtista. Vendar to še vedno ni to.

Prebrati knjigo o nekom in spoznati nekoga sta stvari, ki sta si tako daleč narazen. Šele ko spoznaš takšno osebo v živo in ko vstopiš v njegov svet, vidiš vso veličino drugačnosti, jo razumeš in popolnoma sprejemeš.

Da ne bom naredila krivice ostalim udeležencem... Ni bil samo ta fant tisti, ki me je spremenil. Vsi, ki so bili takrat z nami, so v meni pustili košček dragocenega zaklada. 

Spomnim se, da sem se zadnji dan jokala, ker sem morala oditi domov in se ločiti od te pisane druščine...

Če si se prebil do konca "klobasanja" in te je pritegnilo, te vabim da si ogledaš še video, ki je nastal po našem druženju: 

najdeš ga tukaj :).

Zelo sem hvaležna Šefici, ki mi je omogočila to potovanje v svet lučk.. Ker verjetno brez nje ne bi nikoli storila tega koraka, čeprav me je močno vleklo.. Hvala! 


V zelo lepem spominu so mi seveda ostali tudi vsi, ki so bili člani Celjske skupine in vsa srečanja na katerih sem bila.. Vsi izleti, ki smo jih prepotovali skupaj...

Potem pa so nastala nesoglasja, vsaj kar se tiče celjske skupine, ki sem se jim raje izognila..

 

Z nikomer, razen z animacijsko skupino tega letovanja nisem govorila že od leta 2010, za kar mi je zelo žal, ker čutim, da v mojem življenju nekaj manjka. Nek poseben žar in toplina, ki sem ju bila deležna v družbi teh ljudi – na letovanju in celjskih srečanjih.  

Medtem sem v drugem letniku v okviru predmeta Prostovoljno delo obiskovala osnovno šolo s posebnimi potrebami in se tem srečevala prav tako z avtističnim fantom. Toda zaradi omejenega časa, ga nisem imela priložnosti  tako dobro spoznati, kot sem ostale pri Veri in luč. Mogoče sem tudi zaradi te izkušnje malo jezna na samo nase, ker se v gimnaziji nisem potrudila dovolj, da bi bila sprejeta na specialno pedagogiko.

In šele včeraj ko sem stopila na hodnik v Planet Tušu in sem uzrla tega fanta, ki sem mu bila takrat spremljevalka, sem ugotovila kako zelo v resnici pogrešam vse skupaj. Kako se je nekje globoko v meni, ves ta čas, skrivala želja po vrnitvi.. Ampak, ali je mogoča? Kako bi bila sprejeta?

In vse skupaj naj zaključim z mislijo, ki jo je prav tako prispevala Šefica:»…Zato smo lučke.. pravzaprav smo vsi na nek način. Recimo vidiš nekoga, ki ni ravno maneken ali pa genij.. Je tako čisto običajen človek. Ni tak, da bi se izpostavljal, hvalil ali kaj posebnega delal , pa te vseeno nekaj vleče k njemu..«

P.S.: Res sem mislila vse zaključiti, ampak ravno sem pogledala na Gmail in v prejeti pošti me je po kakšnem letu zatišja čakala pošta nekdanje voditeljice Celjske skupine. Neverjetno kakšno naklučje...