Delčki v mozaiku

Prišla sem z duhovnih vaj.  Duhovne vaje me vedno znova napolnijo z energijo in zagonom :)... Ni pomembno, kako (fizično) utrujena pridem domov, duhovno sem vedno prerojena..   Name vplivajo preprosto najboljši soanimatorji... In kaplan.  Predvsem pa se me tam zmeraj dotakne On. Tako močno, kot nikjer drugje..  Domov pa sem prišla tudi.. Malo v oblakih... :) ... Ne morem si pomagati.. Srce je zopet padlo tja, kamor ne bi smelo.. Tja, kjer najverjetneje nikoli ne bo našlo svojega zatočišča..  Vendar mi kljub temu ostaja majceno, majceno upanje..  Pravijo, da kdor čaka, dočaka ;).. 

Pisala sem že o tem.. Toda še vedno nimam miru.. Moram dati iz sebe vse te občutke, ki me obdajajo in me dušijo.. Za uvod tale pesmica, ki sem jo napisala včeraj popoldan..  Nepopolnost mene in tebe,  vse lastnosti, ki naju določajo ... To slika moj svet v najlepše barve in ga dela tako edinstvenega..   ... Zato rada bi ga raziskala,  vsak kotiček dežele spoznala ...  Čudovito bo brati napisano knjigo, v kateri sva ti in jaz junaka, ki premagata nemogoče ovire   in deliva si lepe spomine tedaj..  In ob objava na Facebook-u se je nadaljevala z ---> Če seveda ne zaserješ vsega skupaj.  Pesem se konča super optimistično. Kako dva prijatelja, ki sta ohranila svoj odnos neokrnejen, na svoja stara leta obujata spomine. Spomine na del življenja.. Najlepši del življenja. Ob mislih, ki se mi pletejo po glavi bi najbolj pasal drugačen konec, toda nisem želala biti še bolj slabe volje, kot sem. Želela sem sama sebi pokazati, da zmorem ne misliti na vse skupaj in da znam sama sebe potol

Kar nekaj prahu se je že nabralo tukaj na mojem blogu. Preprosto nisem našla časa, da bi kaj napisala ali pa se mi ni dalo.. Priznam - ne bom iskala izgovorov :).. Danes je ura že več kot osem zvečer. Dan sem zapravila za branje knjige z naslovom The courious incident of the dog in the night-time. Jutri pišemo test o knjigi in da, jaz se jo spravim brati ZADNJI DAN. Kot vedno. Dobro je to, da knjigo poznam že od prej, ko me je tematika zanimala in sem jo prebrala vsaj ene trikrat. V slovenščini sicer, ampak bistvo je, da poznam podrobnosti. Danes sem jo preletela samo zato, da bi videla kakšne izraze v angleščini je uporabil avtor in uspela napisati obnovo vsakega poglavja posebej.  Sedaj pa sedim ob računalniku, s slušalkami v ušesu, ker se zraven pogovarjam s Tomažem.  Ampak ne, ni bil moj namen pisati (spet) o tem, kako sem lena in tako dalje ampak o nečem drugem..  S Filipom sva šla ven in na začetku poti mi je sporočil, da je Jeri nekdo umrl - da ima takšno stanje na Facebooku

Na koncu listka z naslovom "Pesmi, ki so zaznamovale leto 2011", na katerem je podpisan Filip, se v oklepaju nahaja naslednji izziv: "Zdaj pa je to super izhodišče, da se greš glasbenega kritika in o tem napišeš blog.." Pa sem si rekla: "Zakaj pa ne? Blog številka 50 je lahko malo drugačen!" ... In tako boste priča Filipovemu okusu za glasbo, ki ga bo moj popolnoma drugačen okus skritiziral do konca :)... Zadnja točka na seznamu je tole:  Mislim.. No vsaj upam, da je, ker je full možnih videov, ko vtipkam Auld Lang Syne . Ampak tale je točno iz 31.12.2011.. Tako da bi moral držati.  Torej.. Trenutno sem nekje pri 5 minuti (od štiriindvajsetih =S) in zaenkrat zveni zelo v redu. Edino kar me moti je to, da je posnetek live.. Teh pa nikoli nisem marala, ker se vmes vrinejo takšni in drugačni zvoki, ki te ob daljšem poslušanju uglušijo..  Od šeste minute naprej postaja nevzdržno, ker je samo instrumental.. Ljudje na odru šopajo kitaro in bobne..  Po o

Silvestra dan..  Sanjala sem naju, kako nazdravljava s šampanjcem, ko odbije ura polnoči na Silvestra dan.  Sanjala sem naju, kako se strastno poljubljava, v ozadju pa glasba igra na Silvestra dan.  Sanjala sem naju, kako sprehajava se po pokrajini zasneženi na novega leta dan. In sanjala sem naju, kako srečna odhajava v skupno prihodnost. In upala,  da sanje se nikoli ne končajo.. Ena izmed pesmi, ki je nastala nekaj dni pred Silvestrovim.. Ko sem obujala spomine na moje sanje v dneh, ko sem bila zaljubljena.. Ko sem čisto slučajno brskala po mapi s pesmimi in naletela na eno, ki je nastala na zadnji dan v letu 2009 in se glasi takole:  Kako težko je gledati pare, ko se na najdaljšo noč v letu  na ulici poljubljajo. Se zavedati,  da si popolnoma sam. Da nimaš nikogar, h komur bi se stisnil. In skupaj z njim skočil v novo leto. Toda vem, da bo drugače! To leto bom končala v objemu tebe, ki te rada imam. In končno doživela...