Kot prijateljici..

Pisala sem že o tem.. Toda še vedno nimam miru.. Moram dati iz sebe vse te občutke, ki me obdajajo in me dušijo..

Za uvod tale pesmica, ki sem jo napisala včeraj popoldan.. 

Nepopolnost mene in tebe, 

vse lastnosti, ki naju določajo ...

To slika moj svet v najlepše barve

in ga dela tako edinstvenega..  

... Zato rada bi ga raziskala, 

vsak kotiček dežele spoznala ... 

Čudovito bo brati napisano knjigo,

v kateri sva ti in jaz junaka,

ki premagata nemogoče ovire 

in deliva si lepe spomine tedaj.. 

In ob objava na Facebook-u se je nadaljevala z ---> Če seveda ne zaserješ vsega skupaj. 

Pesem se konča super optimistično. Kako dva prijatelja, ki sta ohranila svoj odnos neokrnejen, na svoja stara leta obujata spomine. Spomine na del življenja.. Najlepši del življenja.

Ob mislih, ki se mi pletejo po glavi bi najbolj pasal drugačen konec, toda nisem želala biti še bolj slabe volje, kot sem. Želela sem sama sebi pokazati, da zmorem ne misliti na vse skupaj in da znam sama sebe potolažiti.

Pa se ne znam. Se ne morem. Nočem. 

Ne morem se odločiti, katera izmed teh treh možnosti najbolj ustreza povzročitelju viharja, ki se odvija v meni. Najverjetneje, da je kar mešanica vsega trojega.

Danes med urama geografije so mi misli bežale.. Profesorica je govorila o Obpanonskih pokrajinah, o gospodarstvu, naseljih.. Jaz pa sem razmišljala.. O izgubi in o tem, če lahko pokrpamo stvari, ki smo jih razbili.  Od dveh ur geografije sem odnesla samo to, da so flišne pokrajine izvrstne za gojenje vina..
Produktivno poslušanje predavanja, ni kaj :)..


Kakorkoli. Razmišljala sem o tem, da so se razmere v razredu nekako spremenile. Ni več napetosti med nami. Punce se pogovarjamo med seboj vsaj najnujnejše stvari. Kar je proti lanskemu letu velik napredek. In za to sem resnično vesela.
Če sem še pred dvema mesecoma komaj čakala na maturo, da končno zaključimo z mučenjem, sem danes ugotovila, da mi bo konec koncev še prekleto žal, ko mine teh 83 dni pouka, ki so še pred nami, ker se sedaj z veseljem vstanem zjutraj (muči me samo še temperaturna razlika med posteljo in zunanjim zrakom) in sploh mi ni problem v šoli preživeti osem ur, ker se pogovarjam z vsemi in ker sem veliko bolj zgovorna kot prej. 


Da ne bom zopet preveč zašla s poti.. Ugotavljam, da sem začela vzpostavljati odnos z vsemi ostalimi puncami nekaj časa za tem, ko sem se skregala z Jero. Skregala mogoče ni ravno pravilen izraz, vendar... 


Od takrat sem začela iskati vezi z drugimi.. Začelo se je s tem, da nisva več želeli sedeti skupaj in sva se prestavljali stran od najine klopi. Enkrat jaz, enkrat ona. Tista, ki je prva v razredu ponavadi sedi za tisto klopjo, druga pa se prestavi.. 


Dobila sem torej vsaj tri nove sosede med poukom. In zaradi tega sem se začela vključevati v pogovore.. In občutek je bil zakon. Še vedno je zakon po vseh urah, ko sem tičanje v razredu dojemala kot mučenje. 

 Rabila sem torej samo eno majhno brco (kot jo jo potreboval Ščuka v delu Za narodov blagor - ne morem si pomagati, matura se bliža =P), da sem začela razmišljati drugače, da sem začela delovati drugače.. 


Super bi lahko rekla v tem trenutku. In kdor me malo bolje pozna, si bo v tem trenutku verjetno rekel: "Pa saj a ni ravno tega želela?" 
Popolnoma razumem takšno razmišljanje. Če bi jaz nase gledala izven moje kože, bi vprašala točno to in nato dodala še: "Ženska pojma nimaš, kaj bi rada!" 


Ampak po drugi strani pa.. Kaj je bolje: 
* iskren prijatelj, ki mu lahko zaupaš vse, vse, vse.. ki ti je vedno pripravljen pomagati, itd., 
ali 
* veliko znancev, kolegov (kakorkoli že poimenujemo osebe vpletene v tak odnos) s katerimi se sicer imaš fajn, se zafrkavaš, kdaj pa kdaj poveš kaj osebnega.. nimaš pa občutka, da se lahko na njih zaneseš, ko ti je res hudo?


Kratkoročno gledano je verjetno res boljša druga možnost. Boljša je tudi, ko gledaš na kvantiteto "prijateljstev", ki si jih sklenil.
In verjetno je dobra tudi takrat, ko ne preideš v trenutku iz prve možnosti na drugo. Ker se ne zavedaš, kaj vse lahko dobiš iz prve možnosti.. 

Kdo bi zamenjal zlato kepo za srebrno v isti vrednosti, samo da bi zgledalo več? Bedak je tisti, ki se za to odloči. 


Sama spadam v to skupino, ki sem jo ravno poimenovala bedaki. Sama sem velikokrat spremenim v največjega idiota na svetu. Točno to vlogo sem imela takrat, ko sem užalila osebo, ki je popolnoma ustrezala prijatelju, opisanemu pod prvo alinejo.


Ni ustrezala samo temu skopemu opisu, ampak je bila mnogo, mnogo več. Bila je prijatelj, ki ga lahko danes iščemo z lupo - pa marsikdaj niti lupa ne pomaga, potrebujemo profesionalni mikroskop. 

Bila je oseba, za katero sem vedela da je zmeraj ob meni. Kadarkoli sem se lahko obrnila nanjo in nikoli ji ni bilo težko povedati kakšne vzpodbudne besede ali pa me samo preprosto objeti. 
Bila je oseba, ki je vedela preprosto vse, kar se mi je dogajalo. Ki je vedela, kako dojemam stvari, kako razmišljam in kaj čutim. Oseba, pred katero sem lahko izrekla vse običajno neizrečene misli. 
Oseba, ki je preprosto vedela, ko je bilo z menoj kaj narobe - ne da bi karkoli vprašala. 
Oseba, ki je vedno pomislila najprej na druge, šele potem nase in na svoje potrebe. 
Oseba, s katero sem lahko govorila o čemerkoli.  
Oseba, ki me je med redkimi videla jokati.. 
Bila je oseba, ki sem jo spustila najbližje k sebi...


Imela pa je seveda tudi nekaj negativnih lastnosti, ki jih nekaj časa sploh nisem opazila.. Potem pa sem kar naekrat začela videvati le-te.. Če dames pomislim, koliko je teh negativnih (naštevala jih ne bom, ker se mi ne zdi ravno prijazno).. Lahko zaključim, da so te negativne lastnosti nične proti pozitivnim lastnostim.. Ne glede na to, da so me nekatere stvari, ki sem jih izvedela v zadnjem času zelo presenetile.. 

Vendar se mi zdi, da je bilo najino prijateljstvo za katero lahko rečem, da je bilo res iskreno.  Prepričana sem namreč - kljub drugačnim, zunanjim pogledom na vso stvar - da ona nikoli ni igrala pred menoj nekaj kar ni bila in jaz nisem igrala, da sem kaj drugega, kot v resnici sem. (Dokler se stvari seveda niso spremenile)


Na te spremembe so vplivali zunanji dejavniki, ki so prožili še celo vrsto notranjih procesov v meni (uh, kako geografsko tole zveni :D).. Ki so mi preprečili biti to, kar v resnici sem. Preprečili so mi izkazovati tista prava čustva in izbirati prave besede.. Zameglili so tudi moj pogled. 
Še danes ne znam razložiti kaj vse se je takrat dogajalo z mano. 


Vse, kar vem o tistem času o meni je to, da sem krivdo za določene stvari iskala zunaj sebe. Ne, jaz takrat nisem bila sebična (egoistična), ljubosumna, tiha, nedružabna.. Za popolnoma vsako stvar sem znala najti izgovor! Prav tako mi je šlo to dobro od rok pred kakšnim mesecem ali dvema.. 


Osebi, ki mi je v bistvu pomenila toliko sem vrgla pod nos vse njene napake. Pa dobro... Če bi se vsaj držala neke določene meje. Ampak tudi to bi obžalovala! Sedaj pa ne samo obžalujem storjeno, ampak prekleto prekleto obžalujem. Ker sem vse skupaj napihnila. Ker sem vse povedala na skrajno neprimeren način. Ker... Ker.. 




Zgodba, ki jo slišim ali preberem na vsakih duhovnih vajah je zgodba o dečku, ki je bil velikokrat jezen. Oče mu je želel pokazati, kako določena dejanja in besede bolijo, zato mu je naročil, da naj vsakič, ko bo jezen zabije žebelj v ograjo. Deček je to počel kar nekaj časa, potem pa mu je oče naročil, naj jih izpuli. Žebljev res ni bilo več v ograji. Toda v njej je ostalo veliko drobnih luknjic, ki so jih ti žeblji povzročili. 


Point, ki ga želim podati je ta, da se preklemansko dobro zavedam, da ne obstaja nič na svetu, kar bi lahko popravilo rane, ki so nastale.. In zaradi vsega vsa stvar še bolj boli.. 


Sploh pa.. Ne vem, če bom kdaj po vsem skupaj imela dovolj poguma stopiti pred njo in ji povedati vse, kar sem izlila danes v ta zapis, pa mogoče še kaj več.. 
Verjetno nikoli ne.. Čeprav mogoče pa.. Mogoče... Vendar je zelo malo verjetno.. Se pa tudi njej kdaj stoži po vsem, kar sme doživele skupaj.. 


Kot prijateljici.. 


In mogoče... Ima tudi ona kdaj dovolj tega obdobja, ko se ne pogovarjave.. Mogoče.. Pa bi mi kdaj bila pripravljena odpustiti in dati novo priložnost.. 
Kajti jaz bom v vsakem trenutku pripravljena na to.

Nekoč, že davno, bi ji morala reči točno to!