Delčki v mozaiku

Pravzaprav sem takrat, ko sem dobila idejo za te "Velike ljubezenske zgodbe" želela v glavnem povedati to, kar bo prišlo na vrsto danes. Nikakor nisem želela vsega tako razvleči, kot sem. Želela sem le kratek uvod v neko dejstvo o ljubezni. O ljudeh. Pa se kar nisem znala ustaviti pri pisanju (ampak ... sem dobila tokrat kar nekaj pohval in vprašanj kdaj sledi nadaljevanje, tako da se je očitno splačalo) .  Obstajajo torej junaki, pa naj bodo to izmišljeni liki ali pa resnični ljudje preteklosti in sedanjosti, ki jih poznamo, ki so nam zarosili oko s svojimi dejanji v ljubezni. Junaki, o katerih se govori in ki predstavljajo nek vzor tiste "prave" ljubezni, ki se mnogokrat zdi nedosegljiva.  ... Ampak ti ljudje so nekje čisto drugje kot ti in jaz. Velike stvari se vedno dogajajo tako daleč stran od nas ... No, pa se v resnici ne. Resnica je, da je vsak, ki ljubi, junak . Resničen junak časa in okolice, v kateri živi.   Res je, da večina ne bo niko

Pa pustimo v tem delu literarne (takšne in drugačne), filmske in zgodovinske ljubezni, ki jih poznamo vsi, ob strani. So, ali že zdavnaj izpete, ali pa plod domišljije velikih romantičnih duš.  Obstaja še namreč ena vrsta ljubezenskih zgodb, ki jih poznamo po celem svetu. Ker so medijsko prepoznavne. Internet in televizija delata čudeže. Internet še posebej. Znanec deli nekaj, pogledaš, izpustiš kakšno solzo ali dve, se zamisliš in deliš naprej ...  Pozor! Poudarek v prejšnji povedi je predvsem na: izpustiš kakšno solzo ali dve . Zakaj jočemo? Kaj je tisto nekaj, kar nas gane? Odgovor je v bistvu preprost: ljudje, ki jih gledamo, se zdijo junaki. Naredili so namreč nekaj, za kar se nam zdi, da sami (vsaj če kdo ni bil postavljen v kakšno podobno težko situacijo in kljub vsemu ljubil)  morda ne bi bili dovolj močni.  Govorim o parih, ki so preživeli pekel. O tistih partnerjih, ki so stopili veliko korakov stran, videli v ljubljenih osebah tisto, kar drugi niso bili sposobn

Načeloma resnično ne maram JESENI in še manj ZIME..Tako depresivno vreme,nizke temperature,dež ali še slabše kot sneg,prazne ulice,ni čutiti tistega življenja kot se čuti na POMLAD/POLETJE...No sedaj je malo drugače:)..predvsem zaradi dejstva,da je v življenje prišla ena čudovita "stvarca :P","čustvo:)"ki ji rečemo ljubezen:)).. Tudi jesen je sedaj tako čudovita :)!Temni in hladni dneve so se tako hitro spremenili v res tople in svetle:)Zaradi osebe,katera mi je že sedaj dala največ<3..Zaradi osebe ,za katero vem,da mi bo vedno dajala samo najboljše:)In za katero vem,da le ona tako zna,in da je res edina:)za vselej<3.. In tako dobro vem,da bo ZIMA letos res takoo najlepša:)<3Nič me ne bo motilo,tudi sneg in mraz ne..Dejansko bo še bolj čudovito ob snežinkah,božični razsvetljavi,svečke,cimet...:P... In potem spet Pomlad in Poletje:))Najbolj čudovita letna časa,z najbolj čudovito punco na svetu J Dolgi sprehodi:p Opazovanje jutranje zore Skupno lež

Nekatere ljubezenske zgodbe so zelo na veliko opevane ali pa vsaj zelo (po) znane. Verjetno nikjer v sodobnem svetu ne bi našli človeka, ki ne bi vedel, kaj se je dogajalo in zgodilo z Romeom in Julijo. Dvomim tudi o obstoju najstnikov in ostalih večnih romantikov, ki ne bi vedeli za Hazel in Gusa. Vsi Slovenci vemo, da je France Prešeren trpel zaradi svoje velike in nedosegljive ljubezni - Julije. In oh, kako bi lahko pozabili na Petrarcino "sladko grenko" ljubezen. Nekaj velikih zgodb iz klasične literature in ena zgodba iz novejše. Čeprav bi jih lahko naštevala še do jutra (glede na vse romane, ki sem jih nekoč že prebrala) . Novejša literatura me vsekakor bolj "potegne". Ne glede na žanr. Mi pa - priznam - vseeno ni škodilo nobeno domače branje, ki sem ga v času osnovne in srednje šole tako sovražila. Z ljubezenskimi zgodbami je popolnoma isto - v novejši čas so umeščene, bolj jih razumem (o) . Če bi me kdo vprašal, katera izmed zgoraj naštetih ljubezni,

Še zmeraj sem veliki sanjač. Čeprav bi po vseh izkušnjah lahko že nehala biti. Sedanjost je pravzaprav vse, kar v resnici imam. Mislim, saj ne, da bi bila prepričana, da se mi bodo velike stvari dogajale, brez da bi karkoli vložila v njih. Tako velik sanjač pa nisem (na srečo) . Kar vložim (sejem) , tisto dobim nazaj (žanjem) - tega se zavedam.  Ampak vsake toliko se je prav prijetno odklopit od sedanjosti in pobegnit nekam, kjer ne morem biti. Sanjariti z odprtimi očmi. Tak sanjač pa sem :). In (recimo) da mi to ni problem priznati (glede na to, da zdaj visi tukaj gor ...) .  Velikokrat v svoji glavi pišem scenarije za svoje življenje ... Odseke, ki bi jih nekoč rada doživela. Vendar niti kot samostojna scenaristka (v resnici nikoli nismo sami scenaristi, ampak se v naše ideje vmešuje veliko drugih ljudi, srečanj, bakterij,...) nikoli ne prestopim meje nedosegljivega. Ker si pravzaprav ne želim ničesar zelo velikega.  Se pa moja pretekla sanjarjenja z odprtimi očmi n

Večje odločitve v življenju lahko preštejemo, kajne? Ker teh zares pomembnih, ki vplivajo na vsa področja našega življenja in to, kje bomo na koncu pristali, res ni zelo veliko.  Se pa začnejo zelo zgodaj in na nekatere kot samostojne osebnosti nimamo (večjega) vpliva. Starši se namesto nas odločijo (ali pa skupaj z nami) o tem, kako si bomo zapolnili prosti čas, katere dejavnosti bomo obiskovali, katere talente bomo gojili,.. Odločijo se tudi o tem, katere vrednote nam bodo privzgojili; katere bodo tiste, ki jim bomo dajali v življenju poseben poudarek in na katere bomo pozabili - ker jih nikoli nismo doživeli.  Nekoliko bolj samostojno se odločimo za srednjo šolo, čeprav starši pri večini še vedno nosijo večji del odločitve. Tudi pri fakulteti se veliko staršev še zanima za odločitev. Seveda. Želijo pač, da bi njihovi otroci od življenja odnesli največ. Da bi bili bolj srečni, bolj pametni in bolj bogati (kakorkoli že dojemaš pridevnik bogat) . Razumljivo.  Potem pride

Dnevi... Dnevi se tako hitro prelevijo v tedne,tedni v mesece,meseci v leta...leta v desetletja..In še tako veliko let se tako hitro v mislih pretvori v en sam skupek trenutkov..ki se jih tako bežno spominjamo in tako bežno nekateri odhitijo stran... Obstajajo pa trenutki,obstajajo dnevi ki bodo v meni zapisani kot večnost,kot trenutki ki se nikoli ne bodo izbrisali in bodo čez določen časovni interval ostali še vedno tako čisti in tako kristalno čudoviti kot danes:) Ker preprosto ti trije dnevi ki sem jih preživel s tako popolno osebo so tako prečudoviti..in tako prekrasniii..Da tudi če bo jutri konec sveta bom,tako srečen,da se mi je to kar se mi je zgodilo...Da sem vsaj za te tri dni začutil tisto res največjo srečo in upanje ,ki si mi jo dala <3In ,ki si sposobna samo ti<3 In verjemi,tako zelo sem se rešil vseh strahov ,ki so se me držali veliko časa...tako hitro si jih opravila <3 In tako hitro sem vse videl v tisti najlepši lučki,ki jo izžarevaš samo ti <3 <

Iskrenost? - Ne, hvala, ker lahko boli.  Nimam v mislih bolečine, ko ob pripovedovanju obudiš spomine, ki jih dolgo tlačiš v najtemnejše in najbolj prašne kotičke zavesti, ker so preprosto preveč boleči, da bi razmišljal o njih, ker so trdovratni oviralci razvoja osebnosti, odnosov z drugimi in srečnega življenja.  Čeprav je bolečina pač bolečina in je njena naloga, da boli in povzroča nelagodje in bi se ji najraje izognil ... Je pravzaprav prijetna bolečina (nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to zapisala).  Govorim o zakasneli bolečini. Posledici tega, da nekomu nekaj poveš. V upanju, da bo znal razumeti, da odložiš breme, ker te preveč teži in potiska v globine. In zakasnelo izveš, da se mu je zdelo smešno ali pa vsaj toliko zanimivo, da je bilo tema pogovora z ostalimi. Boli tudi, ko oseba ne ve, kaj bi naredila s podatkom, ki ga zaupaš.  Saj ne, da bi pričakovala, da vzame v roko čarobno palico in začara ... kaj pa vem kaj ... da mi izbriše spomin, zavrti čas naz

Čas...spremenljivka na katero nimamo žal nobenega vpliva(kaj bi dal,da bi lahko vplival na zaporedje določenih dogodkov,in tiste slabe naredil,da pač nebi obstajali) Čas...fizikalna količina,ob kateri šele začutiš relativnost prostora-časa(dobri trenutki oddidejo tako hitro,a slabi...tako dolgo vztrajajo ob tebi...) Čas...fizikalni konstrukt,pri katerem pretekla dejanja imajo za posledico prihodnjost(Tako sem vesel,da sem naredil nekaj tako pogumnega pred časom...brez tega nebi bilo več vsaj moje prihodnosti ne). Čas...ki je tako minljiv,a v povezavi z zelo posebno osebo tako neskončen in hkrati tako lep(:<3 Čas..nekaj najlepšega kar se bo zgodilo kmalu...JAZ in TI združena v prostoru in ČASU <3 <3 <3 Dodaj napis SAMO ZA TEBE DRAGA MOJA NAJDRAŽJA*<3 Z NAJVEČJO LJUBEZNIJO

Obožujem jesen. Tudi letošnjo, čeprav niti ni toliko jesen, kot so bile tiste v mojem otroštvu (kakorkoli se zdaj sliši, kot da sem stara že najmanj 50 let) . .. Manjka mi listje. Ker bi z največjim veseljem (otroško) zagazila v največji kup listja, ki bi ga videla na sprehodu ob Savinji. Zelo rada bi poslušala kako mi pod nogami šumi suho listje. Opazovala bi liste, ki bi se pred mojimi očmi počasi pozibavali proti tlom. Občudovala bi barve, ki so jesen delale čudovito. Ker obožujem vse od rdeče, tja preko oranžne do rumene in malo rjave vmes. Čeprav je čez zeleno ni barve. Pa letos ni (in ne bo) ničesar od tega. Večino listja je popadalo z drevja že v poletnem času (ki, glej ga zlomka, niti ni bilo tako poletno) . Brez da bi pod nogami prijetno šelestelo, ker je bilo večino časa tako ali tako mokro. Vse kar je ostalo na drevju pa je brezbravno (no, saj vem, da ni čisto brez barv, vendar takšni obledelo rjavi barvi ne morem reči barva listja) , ne duha ne sluha o intenzivni

Letos ob obletnici nastanka bloga nisem ničesar zapisala (28. avgusta je bila) . Malo zato, ker se mi ni dalo, malo pa zato, ker sem želela prekiniti ustaljeni ritem, ki sem ga imela ob obletnicah do zdaj - seznami odlomkov preteklega leta, ki so mi najbolj všeč in ki sem jih ob tej priložnosti lahko še dodatno pokomentirala. Ni se mi niti zdelo, da sem sposobna narediti kaj takega.  Nekateri spomini, zapisani tukaj, so preprosto predaleč v preteklosti, da bi se jih spominjala, nekateri pa so preblizu in preveč boleči (ne glede na to, da bi šlo v bistvu za pregled samo enega leta) . Tako pač je s spomini. Nekateri ostanejo za zmeraj preblizu, ne glede na to, koliko let mine medtem; nekateri za zmeraj predaleč, čeprav so šele od včeraj; od nekaterih pa se s časom oddaljujemo.  Ker se danes spet spopadam s problemom, kako preživeti še en dan večnosti (razumi, kdor more) , ker sem želela nekaj napisati, pa pojma nisem imela kaj (pisanje mi je še zmeraj kot nekakšno zdravilo) , k