Obožujem jesen

Avtor: -
Obožujem jesen. Tudi letošnjo, čeprav niti ni toliko jesen, kot so bile tiste v mojem otroštvu (kakorkoli se zdaj sliši, kot da sem stara že najmanj 50 let) ...

Manjka mi listje. Ker bi z največjim veseljem (otroško) zagazila v največji kup listja, ki bi ga videla na sprehodu ob Savinji. Zelo rada bi poslušala kako mi pod nogami šumi suho listje. Opazovala bi liste, ki bi se pred mojimi očmi počasi pozibavali proti tlom. Občudovala bi barve, ki so jesen delale čudovito. Ker obožujem vse od rdeče, tja preko oranžne do rumene in malo rjave vmes. Čeprav je čez zeleno ni barve.

Pa letos ni (in ne bo) ničesar od tega. Večino listja je popadalo z drevja že v poletnem času (ki, glej ga zlomka, niti ni bilo tako poletno). Brez da bi pod nogami prijetno šelestelo, ker je bilo večino časa tako ali tako mokro. Vse kar je ostalo na drevju pa je brezbravno (no, saj vem, da ni čisto brez barv, vendar takšni obledelo rjavi barvi ne morem reči barva listja), ne duha ne sluha o intenzivnih jesenskih odtenkih. 

Po Celju pa (hvalaBogu) diši po jeseni. Po ulicah se širi vonj pečenega kostanja, ki ga naravnost obožujem (vonj bolj, kot sam kostanj). Zvečer, ko stopim na balkon zavonjam ravno pravo količino dima peči, ki ogrevajo domove. Ravno prav zato, ker zrak še ni težak in zasičen, ampak spomni pa na to, da prihaja zima. 

In še novi izzivi prihajajo ... 

Ampak naj bo jesen, kakršnakoli že želi biti (zelo, sploh ne ali v kakšnem vmesnem odtenku jesenska) ... Bo postala najlepša jesen :).
Kraj: Celje, Slovenija

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pesnik in njegova pesem, ki prebudita

Avtor: -
Še enkrat glagoli Stati pokončno, možato, pa naj že bije v obraz luč ali blato. Molčati svoj molk  v sebi globoko in se ne dati voditi spremljevalki bolečini za roko.  Jokati samo navznoter solze pritajene, samo ko trta, ki joče za novo rast, preden odžene. Dajati iz sebe in svojih sanj, sredico sredic, kakor se daje igralec, ki klovnovskih lic zares na odru umre  igraje.  Znati  nastaviti čelo mirno in zbrano, ko pride čas, ko mora biti pospravljeno in poravnano. In tedaj, čisto na koncu, spati. Spati in sanjati, kako je velika muževna steblika, ki zapiska ljudem na pomlad o Jurjevem. (Tone Pavček) Ja, Tone Pavček je..  Ne, ne najdem pravega pridevnika zanj. Tako da se niti ne bom mučila s tem. Bom rekla preprosto: Tone Pavček je pač Tone Pavček (meni osebno najljubši pesnik in moj moj vzor - vzore pač lahko imamo, čeprav nikoli ne bomo nikoli imeli niti 1% njegovega talenta). Seveda obstaja še kar nekaj pesnikov, ki jih spoštujem in katerih poezijo rada prebiram.  Da se vr
Preberi dalje ...

Dan pričakovanja..

Avtor: -
Slika
Za današnji praznik primerno z vami delim pesem Pod oljkami... Ki se poje v velikonočnem času in je meni najlepša pesem, ki jo letos pojemo pri maši v postnem času... Tako po besedilu, kot po melodiji. Pod oljkami, pod oljkami.  Poznaš srce, ki tukaj plaka? Na tla solze krvave vro, za tebe kapljica je vsaka, rubinov svetih sto in sto.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj!  Glej mučenik!  Nad njim se bič trinoški proži, v potokih teče kri nizdol, a Jezus tvoj molči ne toži, daruje ran pekočih bol. Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  Na križ pribit, na križ pribit. Glej, trnje mesto krone zlate, v rokah, nogah žebelj krvav. Vse to mučeništvo zate, morje trpljenja in težav.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  Oltarna luč, veš kdo je ta, ki tukaj čaka, ponižno skrit in nepoznan, kdo zate moli, prosi, plaka, kdo tu trepeče noč in dan.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  [ Vinko Vodopivec ] Danes je nekako dan pričakovanja .. Jezus je ob prihod
Preberi dalje ...

Sposodim si :)...

Avtor: -
Sposodim si star biciklin, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim. Sposodim si rumen dežnik, za senco je, ko sonca ni, za streho je, ko dežja ni, pokriva me in se vrti, vrti. Sposodim si še tebe kdaj, ne vprašaš me, kako in kaj, ne vpršaš me ,od kod in kam, ne briga te, če pot poznam. Sposodim si poletni dan, ves sončen in nasmejan, ves kuštrav je in razigran, in ti mu praviš dober dan. Sposodim si poletno noč, ko zvezde zrejo v nekoč, ko luna že odhaja proč, le ti mi šepneš lahko noč. Sposodim si še tebe spet, ne vprašam te, kako čez svet, ne vprašam te, od kod in kam, a vendar te nazaj ne dam. Feri Lainšček
Preberi dalje ...