Obletnica, ki to ni

Letos ob obletnici nastanka bloga nisem ničesar zapisala (28. avgusta je bila). Malo zato, ker se mi ni dalo, malo pa zato, ker sem želela prekiniti ustaljeni ritem, ki sem ga imela ob obletnicah do zdaj - seznami odlomkov preteklega leta, ki so mi najbolj všeč in ki sem jih ob tej priložnosti lahko še dodatno pokomentirala. Ni se mi niti zdelo, da sem sposobna narediti kaj takega. 

Nekateri spomini, zapisani tukaj, so preprosto predaleč v preteklosti, da bi se jih spominjala, nekateri pa so preblizu in preveč boleči (ne glede na to, da bi šlo v bistvu za pregled samo enega leta). Tako pač je s spomini. Nekateri ostanejo za zmeraj preblizu, ne glede na to, koliko let mine medtem; nekateri za zmeraj predaleč, čeprav so šele od včeraj; od nekaterih pa se s časom oddaljujemo. 

Ker se danes spet spopadam s problemom, kako preživeti še en dan večnosti (razumi, kdor more), ker sem želela nekaj napisati, pa pojma nisem imela kaj (pisanje mi je še zmeraj kot nekakšno zdravilo), ker sem postala nekoliko nostalgična (nostalgija je ... vsekakor uničevalka sanj o prihodnosti in lepote sedanjega trenutka ... čeprav sem želela stavek nadaljevati nekoliko manj prijazno) ... Sem se pač spravila k branju starih objav ... (Malo tudi z namenom, da bi lahko po nekaj objavah zaključila, kako zelo sem se spremenila od svojih začetkov. Pa sem glede tega samo zmedena. Baje sem se in baje se nisem. In ne morem narediti zaključka niti glede tega.)

Niti se ta trenutek ne morem odločiti, ali je bila ta zamisel o obujanju spominov dobra ali ne (blog je bil v prvi vrsti odprt s tem namenom - za obujanje spominov, kadar se mi bo zahotelo). Danes se vsekakor nisem sposobna spoprijeti s preteklostjo (to zdaj že vem) kot se je s preteklostjo potrebno spoprijemati. S tem, da je minila in da je zaradi vsega spleta dogodkov in oseb, ki so se pojavile in izginile v njej, zgodilo toliko čudovitega, kot se je. Pa ne, da bi si želela, da bi se karkoli razvilo drugače, kot se je (ker bi v zidu mojega karakterja potem manjkala marsikatera opeka) ... Ker sem zadovoljna s tem kar je in kaj naj bi bilo (čeprav tega itak ne morem zagotovo vedeti). 

Niti ni bilo boleče potovanje po starih zapisih (prišla sem do zapisa o prvi obletnici obstoja bloga) ... Ne, prav zares ne morem reči, da je bilo boleče. Da pogrešam karkoli in kogarkoli (čeprav nekatere osebe in z njimi povezane dogodke zagotovo) ... Je pa vseeno steklo veliko solza med branjem. Kar tako, brez da bi poznala pravi razlog (mogoče samo zanikam določena dejstva?). 

In zdajle se borim z željo, da vsaj preletim še ostale zapise do letos. Ker del mene si tega zelo želi, del mene pa se zaveda, da bom to čez nekaj ur obžalovala. 

Ah, ko bi se vsaj razumela ...