Delčki v mozaiku

Danes sem na bloggerjevo stran prišla z enim samim namenom. Da naredim zapiske, ki so bili nekaj časa objavljeni, pa potem zaradi lepih spominov shranjeni samo kot osnutki, zopet vidne ...   Potem pa sem si rekla, da moram še kaj napisati. Velikokrat si to rečem, pa vseeno iz tega ni nič. Postala sem namreč nekoliko bolj preudarna pri tem, kaj napišem in spravim v svet. Nekoč sem pisala, ko sem dobila idejo, in svojih misli nisem cenzurirala. Zdaj pa, preden se spravim k računalniku, premislim o ideji in največkrat pridem do tega, da raje ne bom pisala. Kar pa privede do tega, da blog ostaja brez novih zapisov.  

Sem iskala en udarni naslov, ki bi zajel bistvo tega zapisa in bistvo našega gozda. Pa sem (tako vsaj kaže) izgubila smisel za takšne naslove ...  Sva   se včeraj podala v mestni gozd. Malo zaradi tega, ker že nekaj let nisva bila na Srčni poti (ironija je, da se res ne spomniva, kdaj sva bila nazadnje) , malo zato ker se zavedava, da se bo treba kmalu zakopati v študijsko literaturo ... Predvsem pa zato, ker sem si (vsaj jaz) na internetu očarana ogledovala slike lepot, skritih v gozdu, ki so jih postavili med poletjem.  In sem rekla, da želim vse to videti prej, kot bo kdo uničil. - Ker Celjani dobro vemo, da se v Celju marsikaj uniči namerno. Kakorkoli ... Pa sva šla :)! Skozi mestni park sva šla očarana, ker je bilo v njem toliko ljudi. Vendar naju je očaranost nekoliko (beri: zelo) zapustila, ko sva se znašla tik pred vznožjem Srčne poti. (Seveda, zdajle se tepem po glavi, ker ... v bistvu sem se že včeraj, nekje na pol poti na vrh ... nisem fotografirala poti o