Delčki v mozaiku

Čas...spremenljivka na katero nimamo žal nobenega vpliva(kaj bi dal,da bi lahko vplival na zaporedje določenih dogodkov,in tiste slabe naredil,da pač nebi obstajali) Čas...fizikalna količina,ob kateri šele začutiš relativnost prostora-časa(dobri trenutki oddidejo tako hitro,a slabi...tako dolgo vztrajajo ob tebi...) Čas...fizikalni konstrukt,pri katerem pretekla dejanja imajo za posledico prihodnjost(Tako sem vesel,da sem naredil nekaj tako pogumnega pred časom...brez tega nebi bilo več vsaj moje prihodnosti ne). Čas...ki je tako minljiv,a v povezavi z zelo posebno osebo tako neskončen in hkrati tako lep(:<3 Čas..nekaj najlepšega kar se bo zgodilo kmalu...JAZ in TI združena v prostoru in ČASU <3 <3 <3 Dodaj napis SAMO ZA TEBE DRAGA MOJA NAJDRAŽJA*<3 Z NAJVEČJO LJUBEZNIJO

Obožujem jesen. Tudi letošnjo, čeprav niti ni toliko jesen, kot so bile tiste v mojem otroštvu (kakorkoli se zdaj sliši, kot da sem stara že najmanj 50 let) . .. Manjka mi listje. Ker bi z največjim veseljem (otroško) zagazila v največji kup listja, ki bi ga videla na sprehodu ob Savinji. Zelo rada bi poslušala kako mi pod nogami šumi suho listje. Opazovala bi liste, ki bi se pred mojimi očmi počasi pozibavali proti tlom. Občudovala bi barve, ki so jesen delale čudovito. Ker obožujem vse od rdeče, tja preko oranžne do rumene in malo rjave vmes. Čeprav je čez zeleno ni barve. Pa letos ni (in ne bo) ničesar od tega. Večino listja je popadalo z drevja že v poletnem času (ki, glej ga zlomka, niti ni bilo tako poletno) . Brez da bi pod nogami prijetno šelestelo, ker je bilo večino časa tako ali tako mokro. Vse kar je ostalo na drevju pa je brezbravno (no, saj vem, da ni čisto brez barv, vendar takšni obledelo rjavi barvi ne morem reči barva listja) , ne duha ne sluha o intenzivni

Letos ob obletnici nastanka bloga nisem ničesar zapisala (28. avgusta je bila) . Malo zato, ker se mi ni dalo, malo pa zato, ker sem želela prekiniti ustaljeni ritem, ki sem ga imela ob obletnicah do zdaj - seznami odlomkov preteklega leta, ki so mi najbolj všeč in ki sem jih ob tej priložnosti lahko še dodatno pokomentirala. Ni se mi niti zdelo, da sem sposobna narediti kaj takega.  Nekateri spomini, zapisani tukaj, so preprosto predaleč v preteklosti, da bi se jih spominjala, nekateri pa so preblizu in preveč boleči (ne glede na to, da bi šlo v bistvu za pregled samo enega leta) . Tako pač je s spomini. Nekateri ostanejo za zmeraj preblizu, ne glede na to, koliko let mine medtem; nekateri za zmeraj predaleč, čeprav so šele od včeraj; od nekaterih pa se s časom oddaljujemo.  Ker se danes spet spopadam s problemom, kako preživeti še en dan večnosti (razumi, kdor more) , ker sem želela nekaj napisati, pa pojma nisem imela kaj (pisanje mi je še zmeraj kot nekakšno zdravilo) , k

Ob petih zjutraj sem se nazadnje zbudila zadnji dan vztrajanja študentskega življenja v Mariboru. No, samo da je bilo takrat zbujanje vsaj kakšno uro bolj zgodaj. Ali pa je bilo nazadnje takrat, ko sva s soanimatorko imeli mesec hoje ob najbolj nenormalnih urah. Ker se nama je pač ljubilo. Zdaj se mi bolj, kot opazovanje sončnega vzhoda, ljubi zjutraj spat. Človek se mora vsaj nekoliko naspati, čeprav mi tudi danes po borih treh urah spanja ne manjka nič. Zaenkrat no. Verjetno se bo stanje tega spremenilo čez kakšno urico, dve ali tri. Dejstvo je, da bi zdajle lahko spala, če bi želela. Ker pazim dva speča otroka. Spita, ker smo takorekoč še itak sredi noči. Ampak tale hoja po mrzlih ulicah Celja, kjer sem se izmikala jutranjim tekačem, me je (ups, pa se je zbudil prvi junak, čeprav sem sedela za kuhinjsko mizo tiho kot miš) toliko zbudila, da zdajle ne bi mogla zaspati niti na tekmovanju v spanju za veliko vsoto denarja. Ah, spanje ... Ta večna tema, ki mi trenutno ni n