Delčki v mozaiku

Moja današnja prioritetna naloga bi morala biti učenje za izpit iz psihologije.. Pa se nikakor ne morem spravit zraven, da bi zapiske še enkrat predelala. Predolgo sem imela psihologijo na gimnaziji na višjem nivoju, kot je ta sedaj.. No in namesto tega, sem iz predala potegnila zvezek v katerem imam tri liste, pripravljene za Silvestrovo noč (ki je po mnenju mnogih naj ne bi dočakali..), da jih kot vsako leto predam naprej.. Seznam pesmi, ki so zaznamovale leto 2012 je že kar dopolnjen, a še zmeraj ni popoln. Zato poslušam pesmi, ki so se v letošnjem letu znašle na mojem Mp3 predvajalniku in ga še dopolnjujem ( oprosti, Filip)....  In preprosto si ne morem pomagat... Večina pesmi nosi spomine..  Lepe spomine na poletje, ki so se spet spremenili v bolečino. Ampak konec koncev je vse za menoj :).. In iz vsega skupaj sem šla močnejša in odločnejša, da se stvar nikoli več ne ponovi z isto osebo...

Bila sem v knjižnici. Kar tako malo, ker sem šla tja s Filipom. Šla sem brez pričakovanj o tem, da si bom sposodila kakšno knjigo, ker se mi zdi, da zdaj še nekaj časa ne bom imela časa prebrati kakšne. Potem pa sva bila na oddelku za zgodovinske romane, kriminalke, spomine,.. In med tistimi petimi knjigami, ki so bile razstavljene na mizi, sem zagledala rumeno knjigo, ki me je pritegnila že od daleč. Naslov je bil super in opis na zadnji strani še bolj... NEBESA SO RESNIČNA Todd Burpo in Lynn Vincent Vir slike Štiriletni deček močno zboli. V bolnišnici ugotovijo, da mu je počil slepič in da se je strup začel razširjati po telesu. Nujna je operacija. In med tem, ko je deček na operaciji, zapusti svoje telo in odide v nebesa. Tam naj bi bil po našem času samo 3 minute...  Po operaciji, ki je bila uspešna, pri do dodatnih zapletov, a deček s pomočjo molitve celotne župnije (njegov oče je pastor) le ozdravi. Čez nekaj časa pa začne pripovedovati o svoji pustolovščini v ne

Malo amaterska slika najlepšega darila v zadnjem času Pred kakšnim tednom, ko sem odpirala paket, ki je prispel na moj naslov, je med tistim, kar sem pričakovala, ždelo tudi to.. Zvočna knjiga pesmi Toneta Pavčka.. In to darilce mi je polepšalo dan, teden, mesec... Polepša mi urice vedno, ko CD vstavim v enoto in ga poslušam... Enkrat, pa drugič... In tretjič, vse dokler mi ne zmanjka časa.. Počasi bom znala vse pesmi na pamet, pa to ne igra nikakršne vloge.. Še vedno bo Njegova brana beseda (s strani Saše Pavček, Jerneja Šugmana, Slavka Cerjaka in samega Pavčka) pobožale dušo.. Zato še enkrat hvala Urški , ki mi ga je podarila :)... Hvalnica življenja Samo to in nič drugega. Samo to izgubljanje dni in krvi, samo to odhajanje, samo to tavanje iz noči v noč, iz snovi v snov. Samo to in nič drugega. Samo to ihtenje od semen do plodov, samo to drsenje časa skoz prste, samo to poslavljanje, samo to padanje v krste. Samo to, samo to, samo

Od 20.10 pa do danes sem uspela narisati okoli 100 nasmehov na otroške obrazke.  Vir slike Točno toliko (ali pa malo več) je od takrat nastalo slikic risanih junakov (in vmes še kakšen znak nogometnega kluba) in jih bilo poslanih na nove naslove, kjer zdaj, po pripovedovanju njihovih staršev, visijo na stenah in krasijo otroških sobic. Ponekod pa so otroci tako navdušeni nad njimi, da mora vsak, ki pride na obisk, nujno v sobo, da si ogleda slikico njihovega najljubšega junaka..  To je le nekaj slikic, ki so nastale, tako da jih malo pokažem :).. Žal pa ne morem pokazati otroških nasmehov, ki so 1000000x lepši od teh slikic, ker jih veliko, žal, tudi sama nisem videla.. Me pa vedno razveseli, ko mi napišejo kako so se otroci razveselili :)...

Uh, če pomislim, da sem zadnjo objavo napisala 7.10. in da smo danes že 2.11. ... Si lahko rečem samo: kako lena sem postala! Še huje pa se vse skupaj sliši, če povem koliko prostega časa imam. Ja, verjetno vas večina še ni slišala novice, da sem kot študentka obupala. Vem. Popolno prostislovje, ker sem se študija zares veselila. Še nekaj objav nazaj sem bila optimistična glede študija in vožnje.. Vsega v glavnem.. Pa ni šlo ali kaj naj rečem.. Se bom raje tukaj ustavila, ker kakeršenkoli razlog bi iskala, bi verjetno ne bil resničen.. Samo iluzija pred resnico. Vseeno pa sem našla nekaj, kar me veseli. Predšolsko vzgojo.. Sicer poklicni tečaj, ki ga je potrebno mastno plačati, ampak del stroškov sem uspela pokriti. Predavanja imam samo v popoldanskem času in vsa so zelo zanimiva :).. (Odštejmo likovno pedagogiko, kjer se mi reees ne da niti poslušati, niti delati domačih nalog, ki nam jih naroči... A me tolaži dejstvo, da imamo izpit že 15. decembra in bo kmalu konec..) In na