Delčki v mozaiku

Zakaj? Ker sem pred pol ure iz svojih rok predala pisemsko ovojnico v roke delavke na pošti... In v ovojnici je moja prijava na fakulteto :)... Po dolgem filozofiranju in razmišljanju sem na prvo željo vpisala Fakulteto za matematiko in fiziko - smer pedagoška matematika, na drugo željo pa Pedagoška fakulteta - smer matematika in fizika.. Upam, da sem se odločila prav in da ne bom tega kdaj obžalovala :)...

Tam naj bi bil ti... A kaj ko tebe ni nikjer... Ne v mojem svetu...

Res že diši po njej :)..  Zaduhala sem jo včeraj.. Ko sem se šla igrico pesenečenja za prijateljičin rojstni dan.. In zaduhala sem jo tudi danes, ko sem stopila ven na balkon.. Super :).. Še malo pa nam ne bo več treba okoli hoditi zaviti v najbolj topla oblačila in debele bunde in ne vem kaj še vse... Igra presenečenja Torej včerajšnja igrica presenečenja.. Bil je mrzel januarski večer in s Filipom sva kot ponavadi hodila proti Celjskemu bazenu.. In naenkrat se je enemu izmed naju utrnila misel, da letos praznujemo še en 18. rojstni dan.. In da imava na voljo veeeeliko časa, da pripraviva nekaj zelo posebnega, kar bo slavljenki ostalo v spominu še dolgo za tem, ko jo bo začela mučiti pozabljivost.. Pa sva se najprej dogovorila kakšna darila bi ji lahko podarila... In ko sva naštevala najine ideje, je bilo darilo kar naenkrat sestavljeno iz dvajsetih koškov, ki so se na nek način, povezovali med seboj.. Vendar. Če bi ji jih preprosto podarila.. To ne bi imelo nobenega smisla.. Stva

Izjemno pomembna stvar lahko vpliva na malo ljudi. Prav tako lahko precej nepomembna stvar vpliva na množice. Tako ali drugače lahko neki dogodek - velik ali majhen - vpliva na cel niz ljudi.  Pripetljaji nas lahko vse združijo. Vsi smo narejeni iz iste snovi, razumete?  Ko se nekaj zgodi, da to povod nečemu v nas, kar nas poveže s situacijo, nas poveže z drugimi ljudmi, nas razsvetli in zveže ko majhne lučke na božičnem drevescu, ki so prepletene in zvite, vendar so še vedno povezane z žico.  Nekatere ugasnejo, druge utripajo, tretje gorijo močno in svetlo. Vendar smo vsi na istem vodu..  * * Na koncu te verige binglja ura, številčnica ure pa beleži minevanje časa. Slišimo ga, pridušen zvok tiktakanja, ki prekine katerokoli tišino, in vidimo ga, vendar ga pogosto ne čutimo. Vsaka sekunda pusti sled na življenju čisto vsakega človeka, pride in nato mine, tiho izgine brez famfar, izhlapi v zrak kot para iz vrele božične slaščice. Če je časa dovolj, nam je toplo; ko naš čas mine, nas pus

Da, končno sem ga dočakala.. Čas, ko lahko počnem stvari, ki jih res rada počnem. Stvari, po katerih se mi je tožilo dolgo časa... Ampak kljub tej želji po ustvarjanju (kakršnemukoli..), po branju, po zapravljanju časa na internetu, po sprehodih.. Sem zdržala! Zdržala sem cel teden, ne da bi počela karkoli od tega. Včeraj, ko sem prišla domov iz šole sem bila presenečena in vesela. Zadnji teden v šoli je bil kljub napornemu urniku uspešen. Čisto vsak dan sem imela v šoli nekaj, kar je zahtevalo kar nekaj priprave. In čisto vse mi je uspelo speljati tako kot sem želela. V ponedeljek sem pri spraševanju matematike dobila štirico, čeprav sem mislila, da mi bo zaradi nezbranosti in profesoričine provokacije, uspelo dobiti največ dve. Toda kljub vsemu sem rešila vsaj 80% procentov nalog, ki sem jih dobila.. In ocena me je presenetila..  V torek smo pisali matematiko. Test je bil.. Kot se je izrazila sošolka "nesramen". Iz snovi, ki smo jo pisali, bi lahko naredila tako lep te

Danes, ko je nedelja... Edini dan v tednu, ko naj bi ga namenili praznovanju... Praznovanju za življenje, ki nam je dano.. So me (med branjem knjige) nagovorili naslednji verzi: Vedno praznovanju naproti Gospod, daj, da bom svoje veselje znal vedno obvladovati. Da bo vedno kaj,  kar ga bo pogasilo, da ne bi nehal iskati  popolnega veselja v nebesih. Gospod, daj, da moja radost ne bo nikoli popolna. Da bo vedno kaj,  kar jo bo motilo, da ne bi nehal iskati  popolne radosti v nebesih. Gospod, daj, da svoje pesmi ne bom nikoli zapel do konca. Da bo vedno kaj, kar jo bo prekinilo, da ne bi nehal iskati celotne melodije v nebesih. Gospod, daj, d moje praznovanje ne bo nikoli popolno. Da bo vedno kaj, kar ga bo pokvarilo, da ne bi nehal iskati popolnega praznovanja v nebesih.  (Po Psalmu 137. Iz Io con Te per)

Danes na Prešernov dan smo imeli animatorji sestanek. Refleksijo duhovnih vaj. Vključen naj bi bil tudi kulturni program, ampak naše misli niso bile tako urejene, da bi se lahko posvetili tako resnim temam, ko je kultura. Danes zjutraj sem poslušala radio. Kot se za današnji dan spodobi, so govorili o kulturi. Novinarka je šla na sprehod po mestu in spraševala ljudi, kaj bodo počeli na ta dan. Vsi so rekli, da bodo prebrali kakšno knjigo. Res, to se spodobi za današnji dan. Mogoče bi bilo še malo bolje, če bi ljudje vzeli v roke Prešernove poezije in si prebrali vsaj eno Prešernovo pesem (tako kot smo jo mi na našem sestanku.. kako raje ne povem =D). Naslednje vprašanje pa, ki ga je postavila novinarka pa je bilo: "Ali ste se v zadnjem letu udeležili kakšne kulturne prireditve?" Vsaj meni so se zdeli odgovori malo žalostni. Mislim, da je samo en gospod odgovoril, da rad hodi v gledališče in si kdaj pa kdaj ogleda kakšno muzejsko razstavo. Drugi odgovori so bili: ne, nikamor