Delčki v mozaiku

Iskali (ste) ... ali napad plusov (+) Spet se mi je nabralo dovolj iskalnih gesel, da jih malo pokomentiram. Tokrat dodajam še podnaslov "ali napad plusov", ker je očitno nekdo, ki me dokaj pogosto spremlja obseden s plusi in minusi, kadar je iskano geslo malo daljše (no, ali pa mu še ni jasno, kako stric Google deluje) ... * Dragulj iz Medine obnova -> pa ja, najdeš nekaj kratkega na mojem blogu, ker me je knjiga definitivno prepričala.. Ampak čar knjig ni v obnovi, temveč v tem, da jih sam prebereš ;).. Poskusi, boš videl(a), da ni tako slabo! * Ljubezenska zgodba o Mohamedu -> je malo posebna ja... Na nek način zelo kruta, če pa pogledamo z drugega vidika, pa lahko rečemo, da je skrival v sebi tudi kanček romantike. Dečka je pač oblikoval čas, v katerem je živel.  * Menna.tacke -> hmmm?  * O, blažen bodi čas pomladnih dni -> lep sonet ;)... Upam, da te je geslo pripeljalo na pravo mesto in si ga prebral(a)... Mislim, da sem ga enkrat celo

Kompliciram. Pa saj to je že itak vsem jasno. Kajne? Sem pač tiste vrste človek, ki iz popolnoma preproste stvari naredi najtežjo stvar na svetu. Ko me pač prime. Ker če me prime drugače, lahko iz najbolj zakomplicirane stvari naredim najlažjo. Kakor kdaj. Muhasto. Po vremenu.  Trenutno me je prijelo, da bi komplicirala. Ne vem, zakaj. Kar tako najbrž. Danes moramo voditeljici animatorjev poslati 5 trditev o sebi. [Uh, kako dobro, da danes traja do 00.00 in imam še nekaj ur časa..] In tukaj nastane problem.  Ker: 1. se na prvo žogo nisem spomnila res ničesar, 2. sem se potem spomnila preveč stvari naenkrat, 3. zdaj iz tega ne znam zbrati 5 primernih, 4. ne vem, kako zelo (ne) izvirni so bili ostali [nisem ravno človek, ki bi rad izstopal iz povprečja] , 5. ker morajo biti stvari primerne za birmance. (No evo, pa imam 5 stvari, zakaj sem vso stvar zakomplicirala, nimam pa izbranih 5 trditev o meni..Tipično zame!) * kompliciram (kar sem pravkar dokazala vsem, ki tega do

To, da po dvoletnem sobivanju z mačko domov prineseš še eno, vsekakor ni najboljša odločitev. Ker je toliko stvari, ki lahko grejo narobe. Mačke hitro postanejo gospodarji svojih domov. So pač samostojne, samovšečne in same sebi se zdijo pomembne. Spijo, kjer jim paše ... Se sprehajajo, kjer jim paše (razen na res izrecnih mestih, kjer imajo prepoved) ... Če bi rade jedle, kar jedo lastniki, morajo to tudi dobiti, ker če ne, se lahko posloviš od miru pri obedu ... Skratka, dom postane njihov ...  Dobro, dokler (v našem primeru) ne pride kdo na obisk, ker potem se je pač treba skriti v najbolj skrit kotiček. Tačka je bila čisto tipičen mačji gospodar.  Računalnik se čez en čas pač prijetno segreje... Potem pa sem kar naenkrat prišla domov z veliko škatlo in iz nje potegnila črno kepico. Ki je bila prvi dan še nekoliko prestrašena, potem pa se je razživela in si začela dovoliti vse.  Namesto svoje hrane (za mladičke), v svoji posodici, je napadla Tačkino hrano

V sredo sem dobila dva različna maila od naše šefice za zaključno prireditev Eurobasketa v City Centru. Enega za poslikavo, drugega pa za animacijo in skakanje v kostumih. Pa sem na enega pač odgovorila, da imam čas in da lahko delam. Kjerkoli. Ker sem v zadnjem tednu že prestala več kot polovico potrebnega uvajanja v poslikavo v Džungli [čeprav glede na statistiko poslikav je bila porazna - en dan so bili na rojstnem dnevu samo štirje otroci in sem poslikala samo dva, drugi dan pa sem risala samo konje..] in zdaj delam na obeh področjih.  In ko sem ob prihodu v Džunglo videla eno izmed slikark, da ima poslikavo rojstnih dni ... Za drugo niti nismo vedele, da je že doma ... Je bila moja prva misel ta, da bom preživela uro in pol ob risanju Lipkota , zastav , grba , košarkarskih žog in košev (sem bila dopoldan praktična in sem si za vsak slučaj v zvezek za poslikave naredila "švinglce" vseh teh stvari..). Potem pa smo se na glavnem prizorišču zbrale vse, ki naj bi

Posebni trenutki – tisti, za katere bi prej ubijala, da bi jih doživela, imajo celo kupico težav, ki uničijo čarobnost.  Prva je vsekakor ta, da v takih trenutkih nikoli nisem pripravljena na to, da se bodo zgodili. Ker se mi zdi, da verjetnost dogodka ne more biti kaj večja od 0,001 procenta. To, da nisem pripravljena, s seboj potegne tudi to, da sem v tistem trenutku v popolnoma napačnem položaju, da bi se lahko odzvala (ker imam po naključju v eni roki povodec od ogromnega psa, z drugo pa držim telefon k ušesu, ker osebi s katero se pogovarjam, pač ne morem kar tako prekiniti) ... Druga, še večja, je, da čeprav si želim (kljub temu, da sama uničujem trenutek – zaradi prej omenjene nepripravljenosti) , da bi trajal večno, traja samo en hipec (v resnici uspe minutni kazalec na uri medtem narediti kakšen krog ali tri) .. Konec koncev pa takih dogodkov nikoli ni dovolj – četudi bi trajali eno majhno večnost...   Tretja pa ta, da se, ko se enkrat konča in s

Nekatere firme res znajo presenetiti s hitrostjo opravljenih storitev, ni kaj!... V zadnjem letniku srednje šole se seveda spodobi, da svoji razredničarki (ali pa razredniku - za tiste srečneže, ki ga imajo) razred podari nekaj, kar ji bo v trajen spomin.  Dolgo smo razmišljali, kaj bi mi podarili našima dvema razredničarkama (v začetku tretjega letnika smo prvo namreč menjali - oziroma je ona nas predala, zaradi prevzema drugih obveznosti na šoli..) . No, na koncu smo prišli na idejo o velikem albumu, v katerem bi bile zbrane slike vseh v tisti sestavi našega razreda [ker se je sestava res močno spreminjala skozi vsa štiri leta - ampak ko takole poslušam ostale, ki so obiskovali naš slavni Center , to niti ni tako zelo redek pojav] .  Sošolka se je javila, da zbere vse slike na svoj mail in jih da razviti. Ne vem, kako natančno je potem prišlo do tega, da sem vse slike prejela jaz, prav tako pa tudi nalogo, da nekje razvijem slike. Pa je bila prva "razvijalnica"

V noči, ko slišati je krike čričkov, ko sonce greje telesa tujih ljudi, ko svetilniki privabljajo zgubljene mornarje, jaz sanjam. Zjutraj, ko budilke glasno zvonijo, ko vsi bi še malo poležali v toplih posteljah, ko sonce nežno boža prebujajoča telesa, jaz sanjam. Čez dan, ko ljudje posvečajo se delu, pazijo, da tiktakanje jih ure ne prehiti, ko denar skrbno iz dlani v dlan potuje, jaz sanjam. In zvečer, ko vse se odpravlja k počitku, ko pogovarjamo se zaspano, ko telo se k telesu stiska, jaz sanjam o tebi.

Bil mi je dolgčas, pa sem se malo igračkala z ostanki papirja, ki sem ga imela doma.. In nastale so štiri voščilnice. Ena izmed njih je že pri novi lastnici, ki je v soboto praznovala 12. rojstni dan.. Za ostale tri pa tudi že vem, pri katerem se bodo znašle :)..  Preprosta sovica, ki prejemniku želi lep dan..  Preprost metuljček.. Ki v sebi skriva... ... Mavrico :)!  In pikapolonica z željo za čudovit dan..  Čisto na koncu pa še muca...  Ki ima seveda tudi rep ;)... 

No, v samem bistvu ga ne. Ga nisem . Ja, tako se moram izraziti. V pretekliku. In tudi mislila si nisem, da ga bom kdaj vzljubila. Pa sem ga. Presenečam samo sebe. Krivim pa vso to norijo okoli Eurobasketa. Glavno dogajanje tukaj v Celju, čeprav je bilo včeraj žal konec.  Vir slike Preden se je vse skupaj začelo, se mi je zdelo vse skupaj grozno brezveze. Tako sam šport, kot sama organizacija prvenstva. Posebej tale "uradna navijaška cona" sredi Celja. Ker so bili napovedani res bedni varnostni ukrepi. Pa jih na srečo niso izpeljali in je stvar izpadla prav simpatična. Podnevi in ob večerih mesto vsaj ni bilo mrtvo tako kot ob povsem navadnih dneh. Dejansko se je nekaj dogajalo. Mesto je živelo. Patriotsko, ampak živelo je. Vse je dihalo v ritmu Slovenije. No in pa ostalih držav, ki so tekmovale v skupini C. Ampak vrnimo se k osnovi. Košarki. Ne vem, kaj me je takrat prijelo, ampak popoldne sem prižgala televizor in gledala tekmo med Hrvaško in Poljsko (če

Ljudem v duhu ekološke ozaveščenosti vse bolj predlagajo javne prevoze. Manj avtomobilov na cesti je konec koncev manj izpušnih plinov. Vse lepo in prav. Dokler samo poslušaš idealizirane razmere slovenskega javnega prevoza. Ko pa ga začneš uporabljati, pa ugotoviš, da ni vse tako čudovito, hitro, učinkovito in udobno. Jezna sem. Res jezna. Sedim na železniški postaji v Ormožu (naj vas to, da ste že nekajkrat slišali zanj ne zavede - še vedno je mala zakotna vasica, ki v bližini železniške nima nič) in zebe me. Ura je 7:31, kar pomeni, da bom takole z gledanjem kamnitega zidu in mame, ki se sprehaja v neenakomernih krogih, preživela še nadaljnjih 40 minut. Zakaj? Ker so vodilni SŽ ukinili nekaj (veliko) rednih povezav. Direktnih povezav do željenega kraja (ki sploh ni tako zelo majhen in Bogu za hrbtom). Trenutno se po polžje (kar je zelo zanimivo, če se spomnimo, kako zagovorniki tovrstnega prevoza trdijo, da je najhitrejši) premikave proti Ljutomerju. Pa tole v Ormožu s

O tem, da ne maram sloves sem tako ali tako že govorila. O tistih, ko se tvoja in pot nekoga drugega ločita in vodita vsaka v svoj skrajni konec. Ne maram jih. Ker zmeraj ostane praznina. Pika. In zakaj bi lagala? Ne maram niti tistih začasnih. Ne obvladam jih. Posebej mi ne grejo tisti govori v smislu: "Hvala za vse, nič ne zamerite (kar je po mojem mnenju itak samo slovenska posebnost - po vsakem srečanju rečemo, da naj nam nič ne zamerijo) , se kmalu vidimo, lepo je bilo... itd" . Ker res z muko stisnem roko in izjavim nekaj v pozdrav. V mojem grlu se namreč v takih trenutkih naseli grozna mala pošast, ki mi preprečuje, da bi povedala ves ta govor. Ker če bi ga.. Bi že druga beseda izpadla cmeravo. Pri tretji bi že brisala solze. Naj v zagovor - da ne bom izpadla še bolj čudaška kot sem - povem, da se mi to ne dogaja povsod in s komerkoli. Dogaja se mi z družinskimi člani iz Pomurja. Točno takrat, ko se srečamo kje na omenjenem območju. Pa lahko tudi samo za en

Počasi umira kdor postane suženj navade , ponavljajoč vsak dan enake poti , kdor ne zamenja prestave ,  kdor ne tvega in  za m en ja bar ve obl ek , kdor ne govori tistemu, ki ga ne pozna . Počasi umira kdor se izogne strasti , kdor ima raje črno od belega in pikice na "i" kot pa skupek emocij , prav t istih, zaradi katerih se  svetijo oči , tistih, ki iz zezljaja narede nasmeh , tistih, zaradi katerih bije srce pred zmoto in čustvi . Počasi umira kdor ne prevrne mize , kdor je nesrečen na delu , kdor ne tvega gotovosti za negotovost , kdor ne sledi sanjam , kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom . Počasi umira kdor ne potuje , kdor ne bere , kdor ne posluša glasbe , kdor ne najde miline v sebi . Počasi umira kdor uniči lastno ljubezen , kdor ne dovoli, da bi mu pomagali , kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem. Počasi umira kdor zapusti projekt še pre

September. Hitro je minil čas od lanskega do letošjega septembra. Čeprav se mi velikokrat ni tako zdelo. Ampak zmeraj je tako, da nam čas teče počasi, bodisi zaradi preveč ali premalo obveznosti. Ko pa mine, se nam zdi, da je minil s svetlobno hitrostjo .  To lastnost časa je pač potrebno vzeti v zakup. Ko gledamo nazaj, se vse zdi krajše in lepše .. Jesen se bo začela :)! Prva stvar, na katero pomislim ob obračanju koledarskih listov. Žal ni več tako čarobna kot včasih.. Tako težko je v današnjih časih določiti neko normalno mejo med letnimi časi.  September pa kljub vsemu ostaja tisti čaroben mesec.. Mesec začetkov in koncev.  Šolarji so že prestopili prag svojih šol. Se vrnili med svoje prijatelje..Študente to seveda še čaka.. Pred nekaj dnevi sem slučajno naletela na predsednikovo poslanico ob začetku šolskega leta.. "Počitnic je konec. Hura!" / "V šoli se boste dobro počutili, se imeli lepo in zabavali, našli boste nove prijatelje, morda