Slovenske železnice

Ljudem v duhu ekološke ozaveščenosti vse bolj predlagajo javne prevoze. Manj avtomobilov na cesti je konec koncev manj izpušnih plinov. Vse lepo in prav.

Dokler samo poslušaš idealizirane razmere slovenskega javnega prevoza. Ko pa ga začneš uporabljati, pa ugotoviš, da ni vse tako čudovito, hitro, učinkovito in udobno.

Jezna sem. Res jezna. Sedim na železniški postaji v Ormožu (naj vas to, da ste že nekajkrat slišali zanj ne zavede - še vedno je mala zakotna vasica, ki v bližini železniške nima nič) in zebe me. Ura je 7:31, kar pomeni, da bom takole z gledanjem kamnitega zidu in mame, ki se sprehaja v neenakomernih krogih, preživela še nadaljnjih 40 minut.

Zakaj? Ker so vodilni SŽ ukinili nekaj (veliko) rednih povezav. Direktnih povezav do željenega kraja (ki sploh ni tako zelo majhen in Bogu za hrbtom).

Trenutno se po polžje (kar je zelo zanimivo, če se spomnimo, kako zagovorniki tovrstnega prevoza trdijo, da je najhitrejši) premikave proti Ljutomerju. Pa tole v Ormožu sploh ni najin prvi postanek. Sploh ne! Prestopili sva že na Pragerskem. No, tam nas vsaj pričakal novi (mogoče tale "novi" sploh ni tako zelo primeren izraz, ker je bil zelo star, brez wc-ja, rjast in škripast, še najmanj pa je bil udoben) vlak in nisem zmrzovala.

Lahko bi še omenila, da na spletni strani z voznimi redi tale postanek v Ormožu sploh ni omenjen. Prestop naj bi po njihovih podatkih bil v Šikolah.. S takojšnjim prevozom naprej. 

Mama (dobro pa stara mama in botra) nekako pričakuje, da se bom letos do konca počitnic naslikala še v Prekmurju. Pa sem preverila povezave še do tja (nikoli ne škodi biti informiran).. Kje so direktni prevozi do Murske, lepo prosim? Ni jih. Izginili so. Čakat je treba na postajah. Po eno uro, če imaš srečo in naletiš na prvi vlak.

Spomnim se, ko sem se pred štirimi leti prvič sama vračala s počitnic pri stari mami.. Z vlakom. Otovorjena. Resno mislim. Otovorjena. Ker od doma pač ne moreš it prazen, brez domačih dobrot. Jajca, hleb domačega kruha, veliko mesa, zelenjave pa še tri buče (tisto poletje sem odkrila, da so buče in bučke dejansko užitne in zelo dobre in sem jih preprosto morala vzeti za domov)  no pa še cote za tri tedne.. Vse to je takrat potovalo z menoj.

Po progi, ki so jo ravno takrat, glej ga zlomka, prenavljali. Prestopala sem štirikrat! Iz vlaka na avtobus, iz avtobusa na vlak, iz vlaka na nov avtobus in iz avtobusa na vlak. Z vsem zgoraj naštetim.
Ne razumem, zakaj ni mogel tisti prvi avtobus odpeljati do druge postaje (zadnjega vlaka torej), ne pa, da smo se medtem vlačili še na vlak?! Ali pa bi organizirali avtobusni prevoz iz Murske do Celja (in vmesnih postaj) in adijo..

In ja, ljudem okoli mene se je zdelo smešno, kako sem vse skupaj tovorila. Še danes sem malo jezna na botro, ki je vztrajala pri tem, da moram vse to nesti domov, da bo ati vesel (dobro, res je, da je bil po najini zaslugi - njeni, ker je vztrajala in moji, da sem tovorila - to njegov zadnji stik s Prekmurjem), čeprav sem ji dopovedovala, da se da vse to kupiti tudi v Celju.

Dobro, čez malo več kot eno uro bova že v Križevcih v mamini rojstni hiši - na toplem.. Do jutri bom torej lahko pozabila na tole sramoto od tako velecenjenega javnega prevoza. 

Čez 5 minut se začnemo premikati naprej - končno. 

Se opravičujem za vse napake, ampak blog je nastal na telefonu :).

P.s.: kljub zgoraj navedenemu datumu, ki se ga ne da popravit, je zapis nastal v sredo, 4.9.2013..