I love basketball

No, v samem bistvu ga ne. Ga nisem. Ja, tako se moram izraziti. V pretekliku. In tudi mislila si nisem, da ga bom kdaj vzljubila. Pa sem ga. Presenečam samo sebe. Krivim pa vso to norijo okoli Eurobasketa. Glavno dogajanje tukaj v Celju, čeprav je bilo včeraj žal konec. 

Vir slike

Preden se je vse skupaj začelo, se mi je zdelo vse skupaj grozno brezveze. Tako sam šport, kot sama organizacija prvenstva. Posebej tale "uradna navijaška cona" sredi Celja. Ker so bili napovedani res bedni varnostni ukrepi. Pa jih na srečo niso izpeljali in je stvar izpadla prav simpatična.

Podnevi in ob večerih mesto vsaj ni bilo mrtvo tako kot ob povsem navadnih dneh. Dejansko se je nekaj dogajalo. Mesto je živelo. Patriotsko, ampak živelo je. Vse je dihalo v ritmu Slovenije. No in pa ostalih držav, ki so tekmovale v skupini C.

Ampak vrnimo se k osnovi. Košarki. Ne vem, kaj me je takrat prijelo, ampak popoldne sem prižgala televizor in gledala tekmo med Hrvaško in Poljsko (če me spomin ne vara) in sem čisto padla noter. Ne glede na to, da Slovenija ni tekmovala. Filipov telefon je bil takrat tik pred tem, da pregori. Ker je prejemal moje smse s komentarji tekme. Človeku, ki uživa na zabavi za rojstni dan - brez televizije - je pač potrebno natančno opisati, kaj se dogaja, mar ne? 

Zvečer seveda nisem mogla spregledati Slovenske tekme. Z Gruzijci so se takrat pomerili. Ker sem pri prejšnji tekmi že nekoliko osvojila pravila, mi je bila vsa stvar še toliko bolj zanimiva. Tisti kanček vznemirjenja pa je seveda prispeval občutek narodne pripadnosti. Nisem pričakovala zmage. Ne vem, zakaj. Po zmagi nad Španci bi jo verjetno lahko. Ampak so zmagali. In kaj lahko nekomu, ki se šele ogreje za nek šport, bolj poveča zanimanje, kot zmaga lastne države? 

Med tekmo Slovenije in Hrvaške sva s Filipom okupirala naš kavč v dnevni sobi. Vsak s svojo steklenico pijače in vrečo nekih prigrizkov s kumino. Ne, kumine ne maram, sploh. Ampak med napetostjo sploh nisem opazila njenega izrazitega okusa. Mačka je prestrašena sedela v kotu na polici in naju opazovala. Bližnjih sosedov pa bolje da nimamo. Verjetno vam je jasno zakaj :).. 

Razočaranje je seveda bilo, čeprav se je Hrvaška izkazala za odlično igralko in taktizerko v tem športu. Ampak tudi naši so se potrudili in rezultat ni vplival na nič, zato se kaj takšnega hitro pozabi.

In včeraj? Dopoldne dobim Filipov sms... Bla, bla, bla (ne vem več točno, o čem je tekel pogovor), karte imam. Ne, nisem takoj doumela kaj mi želi povedati. Moj sms nazaj je bil torej preprosti: Kaj? - Karte imam, je ponovil stavek. Da sem dojela in se pozanimala za katero tekmo. 

Ja, saj vem, lahko bi mi bilo popolnoma logično, da ne za Slovenijo. Ker te so bile pokupljene do konca. Normalno. Kolikokrat se bomo pa še lahko pohvalili, da smo navijali za naše na Evropskem prvenstvu in to v Celju? V naši mali Sloveniji, za katero 3/4 svetovnega prebivalstva sploh ne ve, da obstajamo.

Hrvaška proti Češki torej. Upirala sem se. Z vsemi štirimi in vsemi izgovori, ki so mi prišli prav. Prvi je bil vsekakor sestanek v župnišču, ki pa je (kako tipično) v zadnjem trenutku odpadel. Ostala sem torej brez izgovorov in tako sva šla. 

Konec koncev bi bilo pa res malo neugodno in neprijazno odkloniti povabilo, potem ko se je njegov oče tako potrudil, da nama je zrihtal karte. V šesti vrsti. 

Napačni vrsti. Ampak seveda ni mogel vedeti, kdo vse se bo zbral okoli naju. Recimo, da je bila prvi polčas super. Sedela sva med Čehi in sva lahko odkrito ploskala in se veselila za njihovo začetno vodstvo. Ker, kdo pa bi po tem, ko so nas v soboto porazili, navijal za Hrvate? 

Malo je bilo sicer čudno, ker so se Čehi drli in nisva razumela niti besede. Po desetih minutah sva sicer dojela, da "Če.." in še nekaj zraven.. Najverjetneje v njihovem jeziku pomeni Češka.. 

Drugi polčas pa.. No ni bil tako zelo zabaven, ker so se na najino levo (sploh ne vem, od kod) naselili še Hrvati. Goreči navijači. Takšni, ki veselo skočijo, ko njihova ekipa zadene koš in jezno skočijo ko ga ne zadenejo. Eden izmed njih je celo skočil v Filipa. Sicer se mu je potem tudi opravičil, ampak človek se naenkrat ne počuti več tako zelo sproščenega. Sva pa vsaj razumela, kaj se derejo :)! 

V zadnji četrtini je bilo jasno, da bodo zmagovalci spet Hrvati in rdeče-bel delež tribune je znorel od veselja. Še ko smo odhajali iz dvorane, so si oni veselo prepevali neke narodne pesmi v smislu: "Ole, Republika Hratsko".. Kakšno veselje je potem moralo biti šele večer prej? 

Spremljanje tekem na televiziji mi vsekakor ostaja ljubše, že zaradi vseh približanih akcij, ki jih takole v dvorani mogoče celo ne opaziš. Je bilo pa vsekakor vredno in zanimivo doživetje! 

Zvečer pa sva spet zavzela naš kavč in držala pesti za Slovence. Tudi tokrat žal zaman. Še zdaj ne razumem, kako so jih lahko premagali
Poljaki, ki niso premagali nikogar drugega? Fantje pa vseeno ostajajo junaki, kajti vseeno so se prebili v drugi krog :)! 

Košarko pa bom verjetno spremljala do konca Eurobasketa. Ker me res daje "firbec" kdo se bo pomeril v finalu. Veliko vprašanje pa ostaja, če me bo tako zelo okužilo, da jo bom spremljala tudi po koncu prvenstva... 

Bomo videli... 

Navijaški pozdrav :)!