Lipko, Lipko, Lipko!!!

V sredo sem dobila dva različna maila od naše šefice za zaključno prireditev Eurobasketa v City Centru. Enega za poslikavo, drugega pa za animacijo in skakanje v kostumih. Pa sem na enega pač odgovorila, da imam čas in da lahko delam. Kjerkoli. Ker sem v zadnjem tednu že prestala več kot polovico potrebnega uvajanja v poslikavo v Džungli [čeprav glede na statistiko poslikav je bila porazna - en dan so bili na rojstnem dnevu samo štirje otroci in sem poslikala samo dva, drugi dan pa sem risala samo konje..] in zdaj delam na obeh področjih. 

In ko sem ob prihodu v Džunglo videla eno izmed slikark, da ima poslikavo rojstnih dni ... Za drugo niti nismo vedele, da je že doma ... Je bila moja prva misel ta, da bom preživela uro in pol ob risanju Lipkota, zastav, grba, košarkarskih žog in košev (sem bila dopoldan praktična in sem si za vsak slučaj v zvezek za poslikave naredila "švinglce" vseh teh stvari..).

Potem pa smo se na glavnem prizorišču zbrale vse, ki naj bi delale in začne šefica deliti naloge.. In presenečenje, da se bom za nekaj več kot eno uro prelevila v Lipkota, je bilo ogromno [že zato, ker se mi ni zdelo, da mi zaupa dovolj, da bi mi predala glavno maskoto].. 

 

Ker, kaj je najbolj zabavna stvar med odmori na košarkarskih tekmah? MASKOTA... In tale Lipko je bil letos res lep.. (ne morem mimo zelene barve in povsem nore frizure iz listov lipe - vsa čast tistemu, ki si jo je zamislil in tistim, ki so jo potem šivali!) in sem ga res občudovala!

Super torej! Skočimo v upravo City Centra z velikimi belimi vrečami, v katerih so bili kostumi, da se oblečemo.. Lipko je tokrat imel spremstvo sestrice in bratca Koško (priznam, da je tukaj moje poznavanje odpovedalo, ker sem ju prvič zagledala šele, ko sem ju pogooglala - bila sta namreč omenjena v mailu in me je zanimalo, kdo sta =P)..

Za nami sta prišla dva košarkarja (in ne nista bila iz slovenske reprezentance), da bi nam razložila, kako sploh spravimo kostume nase. Mislim, da me je najbolj razveselila novica, da ima Lipko v glavi vgrajen ventilator, ker je bil veliko v uporabi.. (Mislila sem pač, da mi bo zaradi tega kaj manj vroče v glavo). 

Prijela sem v roke "Lipkotove noge" in so se mi zdele nekoliko vlažne.. "Ej, a tale kostum je še pa moker ane?" ... Košarkar me je malo čudno pogledal, potem pa je le poskusil še sam.. "Joj, v pranju je bil, pa se očitno še ni dovolj posušil.." ... Zraven pa sem bila deležna pogleda: "zdajtopačmorešoblečimalobošmokrapakaj".

In če bi bil res malo moker, bi bilo še vse v redu.. Tako pa se mi je zdelo, da je vsaka stvar, ki sem jo dala nase še bolj mokra. Kakorkoli, sem si mislila, Lipko pač ne moreš bit vsak dan, poleg tega pa imam s seboj hlače in majico za preobleči, če bojo moje cote res premočene, tako da se ne pritožuj.. 

Glave smo naložile na vozičke s košarkarskimi žogami in se odpeljale v pritličje, od tam pa čim bolj neopazno [s tako ogromnim kostumom nekako ne moreš bit neopazen] v stranski hodnik, kjer smo se skrivale, dokler nismo bile pozvane na oder. 

Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi spregledala čelade za v masko, ki naj bi poskrbela za to, da se maska ne bi preveč premikala. Sicer sem v času, ko so imeli še pevski in plesni program, že dobila občutek kaj lahko in kaj ne smem delati zato, da mi vse skupaj ne bo padlo dol. 

Zadnja navodila v smislu: "Pazite, da ne boste preveč statične na odru." in želja soanimatorke: "Joj, naj se ena spotakne na stopnicah, da bo bolj zabavno!" so bile izrečene.. Bratec in sestrica sta že odpeljala svoj voziček in se postavila na oder.. Manjkal je samo Lipko. Ampak o njem je bilo treba še malo spregovoriti.. Zakaj mu je ime Lipko in kaj ima to s Slovenijo ... [pazi to, otroci so vedeli vse!] Potem pa so me klicali kot Božička.. Lipko, Lipko, Lipko!!!

Če si je kdo predstavljal, da bo Lipko pritekel na oder, se je pač zelo zmotil. Saj bi - če bi bilo to v tistih ogromnih čevljih to sploh mogoče.. Tako pa je bila cela znanost hoditi proti odru in ob tem potiskati voziček, gledati okoli, da ne bi koga pohodila in po ozkih stopnicah priti na oder.. [Hvala Bogu za soanimatorko, ki je stala tam in nam podala roko, da res ne bi zletele..]

In tisto o ne biti preveč statičen na odru.. Hja, kaj pa lahko delaš, medtem ko voditelj deli nagrade osnovnošolcem? Ploskaš, mahaš in potem se konča.. Z Žogico sva si sicer malo nagajali ... Jaz sem njo vlekla za njen čudovit rdeči čop, ona pa mene za vejico z listom ... Nekajkrat sva si dali petke ... Medtem, ko je Koško tam pač ... Samo stal ... 

Potem sem, medtem ko so podeljevali nagrade za najboljše izdelke, skočila pred otroke in jim čestitala. Sem mislila, da jih bo to razveselilo.. No, saj nekateri so bili čisto veseli, da so Lipkotu lahko dali roko ali pa petko, spet druge pa je zanimala samo kuvertica z nagrado. 

In najbolj zabaven del? Tisti, v katerem sem spoznala, kako je biti slaven :) ... Po podelitvi nagrad smo odšle med otroke. To so se obešali po meni, me cukali za nos [glava bi mi skoraj padla dol], se prerivali za petke... [v tistem času je na srečo soanimatorka skočila po čelado in me "ukradla", da sem si jo namestila - in ja, ni nama bilo jasno, kako bi se stvari lotile.. ampak po nekaj - smešnih - poskusih je bila glava uspešno nameščena name - in ventilator naenkrat ni več upravljal svoje funkcije] ... me spraševali, če se lahko slikajo z menoj.. Dokler so bili to otroci, ki so bili dokaj veliki, je bilo vse super, ker sem jih videla in slišala.. Ko pa so to skušali doseči čisto mali pikeci, pa sem jih največkrat - nehote - spregledala.. Tukaj je spet prišla na vrsto soanimatorka, ki me je pocukala za rokav: "Lipko, tale punčka bi se pa rada slikala s teboj.."

Ne vem, kdo je potem dobil še idejo, da bi Lipko šel na oder in ob pevski točki plesal.. Okej, če že morem.. Potem pa sem se spomnila, da itak nihče [razen sodelavk] ne ve, kdo se skriva za masko in si lahko privoščim vse.. Pa sem malo zaplesala [in ne, nočem vedeti, kako je izpadlo].. Potem so se nama pridružili še otroci.. Punčke so želele zaplesati z menoj in so se tam skoraj steple za ples z menoj, dokler jih nisem spravila v krog in smo plesale v krogu.. Je pa res, da sta me lahko samo dve držali za roke..

Po malo več kot eni uri, me je razveselila novica, da čez pet minut odhajamo. Ker skakati in plesati v tistih čevljih res ni tako preprosto, kot je izgledalo na tekmah. In kapo dol pred tistimi, ki so na tekmah bili sposobni v čevljih še priteči na igrišče in biti v kostumu na vseh treh tekmah v dnevu. 

Dvigalo smo si na poti v upravo delile z mamico in njenimi tremi otroki. Dva sta bila že velika in sta me navdušeno pozdravljala.. Tretji pa je bil še mali in se je udobno namestil v mamičinem naročju.. No, mamica me je prosila, da ga pridem malo pobožat.. Seveda, zakaj pa ne? Stopila sem do njega, tamali pa se je začel jokati in dreti.. Uh, to je grozni del tega, da si ogromna maskota - mali otroci se te bojijo..  

Sleči vse plasti je bil tako osvobajajoč občutek! Ne bi o tem, da sem kljub ventilatorju v glavi imela lase premočene tako, kot da bi ravno stopila izpod tuša.. 

Je bila pa to vsekakor ena izmed boljših življenjskih izkušenj, ki ne bo nikoli pozabljena :)... 

Na City Centrovi strani še ni slik, zato prilagam tole nadomestno :D..