Delčki v mozaiku

Kdo: približno 20 animatorjev Kje: Dom Karitas, Vrbje pri Žalcu  Kdaj: četrtek, petek in sobota Zakaj: pripraviti oratorij in se povezati med seboj  Pesem, ki je od četrtka naprej velikokrat pobožala naša ušesa... (Tisti pa, ki sem vam že kdaj poslala kak mail, pa veste da imam refren te pesmi napisan tudi kot podpis - v sloveščini) ... Veliko je še pesmi, ki so nas povezovale kot skupino, pa vendar ni moj namen prilepiti vseh.   Če sem iskrena... Niti ne vem, kaj pametnega bi lahko napisala o našem delovnem druženju... Toliko se je dogajalo.. Toliko občutij objelo moje srce.. Toliko pozitivnih presenečenj.. Da je težko vse skupaj opisati z besedami!  Preprosto rečeno Bilo je: NOOOOOOOROOOOOOO :) Preden smo šli sem mislila da bo.. Tako pač, kot je bilo vsakič do sedaj. Da se bomo grupirali.. Na vsaj 3 skupinice... Pa je bilo popolnoma drugače. (Še sama sem presegla samo sebe, ko sem sprejela vse odprtih rok in to se mi je poplačalo

 Zanimivo je najti na računalniku opis sebe. Napisala sem ga za angleščino v 7 razredu osnovne šole. Torej je to pred sedmimi leti... Uh kje je že to :)... (vse bralce prosim, da se ne ozirajo na slovnične napake, ker je opis kopiran direktno iz najdene wordove datoteke =P) My favorite color is… I don’t know. I like all colors. All are special, all have positive energy and every day I like one color more than other. In school I follow all subject and I learn all subject. Because I have to. My favorite subject is geography. This subject is interesting for learning. Text book for this year is written well. And has lot of picture and material is very interesting. I like nature, sky… Simple things. Then I like people, children, animal. I like my job in church. I don’t like people who lie, people with two faces. I don’t like learn.. People like me, because I’m friendly, talkative, I like help other, I know hear… I think this is all. But I don’t know. I have to ask my friends. =)

Pa je izšlo še zadnje glasilo Gimnazije Celje - Center v katerem sem tudi sama sodelovala. Moje pesmi so objavljene v treh Utripih.. Najpogosteje je profesorica izbrala takšne, ki meni niso bile najbolj všeč.. Najin okus se razlikuje :).. Je pa njen vsekakor bolj izpiljen kot moj, tako da ji popolnoma zaupam :). Če jih je izbrala, potem so že v redu :).. Letos nas je pisalo 7.. Mislim, da večina obiskuje že 4. letnik in profesorica je že na začetku leta rekla, da se boji da bo Utrip zamrl.. Pa upam da ne. Da se bodo našli tudi mlajši pisci, ki si toliko zaupajo, da bodo objavlali svoje pesmi in ustvarili prav posebno dediščino :). Vse pesmi, ki so objavljene letos so me navdušile, čeprav je v vseh nekakšno turobno ozračje..  MAJ 2010:               *** Sem kot morska deklica, ki te čaka na obali, dolgo sedi na skali. Tista, ki čaka, da ti se dvigneš iz valov, da prižene te tisoč vetrov. Med čakanjem  se igram s pisanim cvetjem in kratkočasim s petjem.

Odvisno, koliko natančno gledaš in od tega s kakšnim razlogom gledaš, bi odgovorila jaz.  Začeli so leta 1999, ko mi je bilo komaj 7 let. Seveda takrat nisem smela niti pomisliti, da bi jo gledala. Spomnim se, da sem lahko, ko sem bila še majhna, bedela dlje samo kadar smo imeli obiski ali pa je bila na sporedu odaja Igre brez meja. Kadar pa sem bila preveč "poredna" in sem za kazen imela prepoved gledanja, pa sem se usedla na okensko polico. Sosedi so namreč imeli televizijo tako na glas, da sem vedela kaj se dogaja :).. Ampak, da ne bom zašla... Mislim, da sem prvič gledala Ameriško pito šele, ko mi je bilo 15 let. In da ne boste mislili.. Takrat se mi je zdela brezvezna in sem ob prvem žgečkljivem prizoru preklopila na drug program.. In nikoli se nisem trudila, da bi ujela katerikoli del, ko bi bil na televiziji. Do pred kakim letom, ko sem začela gledati drugi del, ampak šele na sredini filma. Veliko sem se nasmejala. In ko se je končal sem začela razmišljati.. In

Ravno sem končala maturitetno seminarsko nalogo za psihologijo. Nekaj popravkov bo še potrebnih, toda hitro bodo opravljeni. Pisala sem o prijateljstvu. O tem, kaj mladim pomeni prijateljstvo in kaj pri prijateljih najbolj cenijo (v grobem)..  Veliko odgovorov sem dobila v smislu, da so prijatelji družina, ki si jih lahko izberemo sami . Da so prijatelji vse na svetu in da brez njih ni moč živeti . Kako močno se strinjam s tem! (Mogoče res nimam velike številke ljudi okoli sebe, ki bi jim lahko rekla dober prijatelj, a za tiste, za katere lahko to rečem, sem ZELO hvaležna!). Pri prijateljih pa anketirani najbolj cenijo odkritost, pripravljenost pomagati, zanesljivost, resnicoljubnost, živahnost, zgovornost in prijaznost. Če bi sama morala napisati seznam petih lastnosti, ki jih spoštujem pri prijateljih bi bile na njem zagotovo te, ki so jih našteli tudi ostali. - ODKRITOST - PRIPRAVLJENOST POMAGATI - RESNICOLJUBNOST - PRIJAZNOST - PRIPRAVLJENOST POSLUŠATI IN ODGOVARJATI Ne morem

  JEZUS NAŠ JE VSTAL OD SMRTI, RAZVESELI SE KRISTJAN. SMRT IN PEKEL JE PREMAGAL, VSTAL IZ GROBA TRETJI DAN. DOKAZAL BOŽJO MOČ JE TO VELIKO NOČ. ALELUJA… Včasih je bilo pri nas na velikonočno jutro veselo, kuhinja pa je bila kar malo majhna. Spomnim se, kako je mama zjutraj odšla k vstajenjski maši. Malo preden je prišla domov, me je ati prišel zbuditi, da sva skupaj pripravila blagoslovljeni zajtrk. Jaz sem olupila jajčka, zložila šunko, klobase, jajčka na ovalni krožnik. Na sredo aranžmaja sem dala hren, ki ga je ati prej nastrgal. Potem sva skuhala še kavo in čakala, da pride mama domov. Ko je prišla, sem odhitela k sosedoma in jima sporočila, da lahko že prideta, ker je mami že doma in lahko začnemo jesti. Malo je trajalo, ker sta bila oba že malo v letih, potem pa se je pojedina začela. Jedi, ki smo jih vzeli iz košare in so bile blagoslovljene so zmeraj imele drugačen okus, kot tiste, ki so ostale doma. Jedli smo, ati in sosed sta spila kak kozarček in zajtrk se je velikokr