En, dva, tri, štiri, pet, ogledalo!
Zapis iz dne 17.3. 2012
Mislim, da sem si včeraj kar hitro dokazala, da mi to, kar sem spila ni prišlo preveč do živega. Po napisanem za blog sem s Filipom šla na viseči most. Priznam, pot se mi je malo premikala, a dokler nisva šla gor in dol po mostu, premikanje in tresenje sploh ni bilo tako grozno.
Zaznamek zame, pa morda še za koga drugega: na most pojde le, če nisi spil niti kapljice alkohola, ker maje te v vsakem primeru!
No in zvečer sem šla še na verouk.. Po kakšnih stotih letih in zgolj zaradi tega, ker me je poklicala Eva: "Simona, pol zvečer je verouk in ti prideš!". Le kako naj se človek upre Evi, ki s tako resnim (in grozečim) glasom reče, da prideš?
Pač odideš... In mislim, da nisem delovala preveč v rožicah.. Upam :)..
Kaj se je dogajalo?
Govorili smo o cerkvenem letu, praznikih ki se zvrstijo v enem letu itd. Zadolžena sem bila, da vse to grafično prikažem v krogu. In čeprav so se prisotni zafrkvali, da ne bom spravila vsega v 360°, mi je na koncu le uspelo :)! Matematik pač.
David nam je po tem delu še genialno narisal vse tri tipe cerkva, ki se pojavljajo v svetu. Ampak škoda, da nam je teme kmalu zmanjkalo in začele so se učne ure violine. Verjetno smo okoli eno uro poslušali "žlahten" zvok violine... Ki se ni ni ni hotel končati. Priznam, med dogajanjem sem si nekajkrat (beri: vsako sekundo) zaželela, da bi počila kakšna struna.
Ob dokaj pozni uri smo ugotovili, da bi lahko odšli počasi domov in David je moral odpeljati Evo, pa je rekel še nama z Matevžem, da odpelje še naju (ker res nimava krajše poti, če greva peš).. In smo se odpeljali v noč.
Vožnje z Davidom so nadvse zanimive. Nikoli ne veš, katero stran Davida lahko pričakuješ.. Divjega ali pa vzornega voznika. Imeli smo srečo in doživeli smo obe porciji v enem večeru :)..
Najprej na prvem krožnem križišču naju je z Evo skoraj prilepilo na sprednje steklo zaradi prehitrega/nenadnega zaviranja. Potem pa je pot kar normalno stekla..
Do vrnitve nazaj v mesto, ko je David zelo užival v: "En, dva, tri, štiri, pet, ogledalo! En, dva, tri, štiri, pet, ogledalo! Paa... Mrtvi kot!"
In ko sem prišla domov in se usedla na kavč, da bi pogledala, če se kaj zanimivega vrti na TV, se je moj želodec malo pritoževal. Pa ne vem ali zaradi porcije čaja ali vožnje ali pa zaradi mešanice obojega.
Mislim, da sem si včeraj kar hitro dokazala, da mi to, kar sem spila ni prišlo preveč do živega. Po napisanem za blog sem s Filipom šla na viseči most. Priznam, pot se mi je malo premikala, a dokler nisva šla gor in dol po mostu, premikanje in tresenje sploh ni bilo tako grozno.
Zaznamek zame, pa morda še za koga drugega: na most pojde le, če nisi spil niti kapljice alkohola, ker maje te v vsakem primeru!
No in zvečer sem šla še na verouk.. Po kakšnih stotih letih in zgolj zaradi tega, ker me je poklicala Eva: "Simona, pol zvečer je verouk in ti prideš!". Le kako naj se človek upre Evi, ki s tako resnim (in grozečim) glasom reče, da prideš?
Pač odideš... In mislim, da nisem delovala preveč v rožicah.. Upam :)..
Kaj se je dogajalo?
Govorili smo o cerkvenem letu, praznikih ki se zvrstijo v enem letu itd. Zadolžena sem bila, da vse to grafično prikažem v krogu. In čeprav so se prisotni zafrkvali, da ne bom spravila vsega v 360°, mi je na koncu le uspelo :)! Matematik pač.
David nam je po tem delu še genialno narisal vse tri tipe cerkva, ki se pojavljajo v svetu. Ampak škoda, da nam je teme kmalu zmanjkalo in začele so se učne ure violine. Verjetno smo okoli eno uro poslušali "žlahten" zvok violine... Ki se ni ni ni hotel končati. Priznam, med dogajanjem sem si nekajkrat (beri: vsako sekundo) zaželela, da bi počila kakšna struna.
Ob dokaj pozni uri smo ugotovili, da bi lahko odšli počasi domov in David je moral odpeljati Evo, pa je rekel še nama z Matevžem, da odpelje še naju (ker res nimava krajše poti, če greva peš).. In smo se odpeljali v noč.
Vožnje z Davidom so nadvse zanimive. Nikoli ne veš, katero stran Davida lahko pričakuješ.. Divjega ali pa vzornega voznika. Imeli smo srečo in doživeli smo obe porciji v enem večeru :)..
Najprej na prvem krožnem križišču naju je z Evo skoraj prilepilo na sprednje steklo zaradi prehitrega/nenadnega zaviranja. Potem pa je pot kar normalno stekla..
Do vrnitve nazaj v mesto, ko je David zelo užival v: "En, dva, tri, štiri, pet, ogledalo! En, dva, tri, štiri, pet, ogledalo! Paa... Mrtvi kot!"
In ko sem prišla domov in se usedla na kavč, da bi pogledala, če se kaj zanimivega vrti na TV, se je moj želodec malo pritoževal. Pa ne vem ali zaradi porcije čaja ali vožnje ali pa zaradi mešanice obojega.
Komentarji
Objavite komentar