Velikonočno jutro (ki izgublja svetlobo)

 

JEZUS NAŠ JE VSTAL OD SMRTI, RAZVESELI SE KRISTJAN.

SMRT IN PEKEL JE PREMAGAL, VSTAL IZ GROBA TRETJI DAN.

DOKAZAL BOŽJO MOČ

JE TO VELIKO NOČ. ALELUJA…

Včasih je bilo pri nas na velikonočno jutro veselo, kuhinja pa je bila kar malo majhna. Spomnim se, kako je mama zjutraj odšla k vstajenjski maši. Malo preden je prišla domov, me je ati prišel zbuditi, da sva skupaj pripravila blagoslovljeni zajtrk. Jaz sem olupila jajčka, zložila šunko, klobase, jajčka na ovalni krožnik. Na sredo aranžmaja sem dala hren, ki ga je ati prej nastrgal. Potem sva skuhala še kavo in čakala, da pride mama domov. Ko je prišla, sem odhitela k sosedoma in jima sporočila, da lahko že prideta, ker je mami že doma in lahko začnemo jesti. Malo je trajalo, ker sta bila oba že malo v letih, potem pa se je pojedina začela. Jedi, ki smo jih vzeli iz košare in so bile blagoslovljene so zmeraj imele drugačen okus, kot tiste, ki so ostale doma. Jedli smo, ati in sosed sta spila kak kozarček in zajtrk se je velikokrat zavlekel kar do kosila. 

Vedno sem komaj čakala da pride ta dan. Pred nekaj leti je bila naša kuhinja za zajtrk revnejša za enega člana. Zapustil nas je sosed. In brez njega zajtrki niso bili več tako zabavni, kajti on je bil večni veseljak. Zmeraj se je hecal in veliko je pel. Tradicijo pa smo vseeno še ohranili, čeprav smo bili sedaj samo štirje. Smo se pa velikokrat spomnili na soseda. 

Nikoli si nisem mislila, da bo kuhinja tako kmalu na to prečudovito jutro ostalo še brez enega člana. Tokrat mojega atija. Lani smo pri mizi sedele samo še ženske. Jedila so zgubila svoj okus. Zjutraj sem šla k maši skupaj z mamo. Ko sme se vrnile, naju ni nič čakalo. Vse sme mogli pripraviti sami. Nato pa sme šle po sosedo. Vzdušje je bilo.. Zamorjeno. Kajti ostale smo čisto same. 

Danes je bila praznina že malo manjša in jedila so zopet dobila svoj okus. Kuhinja pa je bila še bolj prazna. Soseda je v domu za ostarele že skoraj leto dni. Tako da sme zajtrk jedle same, okoli nog pa se nama je muzala Tačka, ki je bila zelo vesela blagoslovljenega kosa šunke. Nekajkrat pa je skušala zlesti v košaro z jedili.   

A v mislih so bili vsi, ki so včasih najino kuhinjo naredili polno veselja in svetlobe.