Utrip
Letos nas je pisalo 7.. Mislim, da večina obiskuje že 4. letnik in profesorica je že na začetku leta rekla, da se boji da bo Utrip zamrl.. Pa upam da ne. Da se bodo našli tudi mlajši pisci, ki si toliko zaupajo, da bodo objavlali svoje pesmi in ustvarili prav posebno dediščino :).
Vse pesmi, ki so objavljene letos so me navdušile, čeprav je v vseh nekakšno turobno ozračje..
MAJ 2010:
***
Sem kot morska deklica,
Sem kot morska deklica,
ki te čaka na obali,
dolgo sedi na skali.
Tista, ki čaka,
da ti se dvigneš iz valov,
da prižene te tisoč vetrov.
Med čakanjem
se igram s pisanim cvetjem
in kratkočasim s petjem.
Rada bi,
da uzrejo te moje oči,
še preden se novo jutro rodi.
Ko kočno prideš,
takrat te v školjko skrijem
in jo tesno k sebi privijem.
***
Kaj vse lahko nastane,
kadar združimo ljubezen in sanje?
Je to žalost?
Je to konec?
Je to duše prazna pot?
Ne, ljubezen in sanje niso žalost,
to ni konec in ni prazna pot.
To je največ, kar nam je podarjeno,
to je najlepši in največji dar.
Kaj vse lahko nastane,
kadar združimo ljubezen in sanje?
Je to sreča?
Je življenje?
Je to duše hrepenenje?
Oboje je tako čudovito,
oboje pomembno za nas.
Brez ljubezni nismo mi,
brez sanj ne vidimo naprej.
***
Smrt.
Kaj se skriva za to besedo?
Črnina, žalost, konec?
Ali začetek česa novega?
Je torej lahko to veselje,
da se ti bliža že vstanje,
ali žalost, da izgubljaš življenje?
Kaj je bolj prav?
Je sploh kdo, ki ve?
Ki nam lahko pove?
Ne zna? Noče?
Tako se prašujem, a odgovora ni.
Vem le, da zdaj živim.
Dober odgovor,
ki lahko premaga tudi smrt.
***
Kje so tisti časi,
ko sanjala sem otroške sanje?
Nedolžne. Razbremenjujoče.
Ko sem v sanjah se veselila,
v njih našla tolažbo.
Zavetje. Varnost.
V nih sem doživljala dogodke,
za katere sem vedela, da se ne bodo zgodili.
Resnično nikoli.
Toda sanje so me ponesle stran,
v zanimiv svet.
Čudovit. Bogat.
Brez teh sanj ne bi preživela,
zlomila bi se. Zlomil bi me svet.
Resničen. Krut.
Zdaj ne sanjam več.
Odkar sem srečna.
Srečna v resničnem svetu.
***
Tišina! Ta blaženi zvok,
ki mu ljudje ne znajo prisluhniti,
v meni pa pomiri besen jok.
Tišina! Ti moja si radost, veselje,
rada sem sama v tvojem objemu,
le v njem slišim srca povelje.
Tišina! Glasno mi govori,
iz nje veje veselje, iz nje črpam moč,
le ona črne misli v noč potopi.
Tišina! Globoka tišina,
potrebujem te.
V zavetju teme, ko ni nikogar,
lahko v miru poglobim vase se.
Tišina! Melodija mojega srca,
ti spremljaš me vedno, že od nekdaj
spremljevalka si mojih poti.
Tišina! Ko bi me le pustili samo
v tvojem objemu. Le jaz in ti,
ki zacelila boš novo rano.
Tišina! Ljubim tvojo nežnost,
tvoje dotike, poljube na mojo dušo,
ki prepuščam jo času večnosti.
APRIL 2011:
***
V življenju hitro se znoči
in srce ostane brez moči,
v mestu ugasnejo luči,
zameglijo se poti.
Kdo luč bo zdaj prižgal,
kdo se bo žrtvoval
in košček srca bo daroval?
Nima nihče dovolj poguma?
Nihče na voljo sladkega poljuba?
Jaz potrebujem samo droben nasmeh,
ki popelje po novih me poteh.
Teme, ki srce obdaja, se bojim,
v mrzli noči zadrhtim,
saj le po sreči hrepenim.
Toda glej, tam nekaj se premika,
telo začuti, da se nekaj ga dotika,
nekaj v temi se svetlika
in podarja novo upanje.
***
Lahko mi vzamete
vse ljudi, ki me obdajajo ...
(... razen njega ...)
Vse besede, ki obstajajo ...
(... pustite samo besedo ljubezen ...)
Vsa čutila, ki okušajo svet ...
(... da le slutim njegovo bližino ...)
Lahko mi vzamete
tudi življenje...
(... če z menoj odide tudi on ...)
***
Veter naj ponese
moje besede,
princ moj.
Nalahno naj zapiha
in ti jih nežno
na uho zašepeta.
S seboj naj odnese
še sladek poljub
in ga spusti na
tvoja nežna lica.
***
Včasih si želim,
da bi življenje teklo drugače.
Popolnoma drugače ...
Nekje na drugi strani sveta,
v drugem času in z drugimi ljudmi.
Potem pa se spomnim
nate, nanjo in nanj.
Na prijatelje, ki delijo z meno vse:
veselje in življenjsko energijo,
ko bi neprestano pela in se smejala;
žalost, ki tako boli,
da je ne morem več obdržati zase;
jok, ko solz ne morem več zadrževati
in jih upam pokazati le njim.
In takrat se zavem,
da sem na pravem kraju,
ob točnem času
in da me obdajajo NAJBOLJŠI ljudje.
***
Vidim, kako potrebuješ objem,
a kaj, ko ne morem do tebe.
Čutim, kako izgubil si del srca,
a ne najdem izgubljenega koščka.
Čutim, da potrebujep močno podporo,
a to je vse, kar ti lahko ponudim.
Vidim, kako te je strah novega koraka,
a kaj, ko ne morem s teboj.
Vidim tvojo žalost.
***
Če imela bi možnost
poleta v neskončnost ...
In če bi lahko
izbrala še koga ...
Če se potem nikoli
ne bi postarala
ne jaz ne ti ...
Če vedno ostala
bi povezana kot sedaj ...
Bi izbrala to pot,
izbrala bi tebe za sopotnika ...
(Tudi če bi zato trpela ...)
***
Brez besed sva se razumela,
govorile so samo najine oči.
Skozi njih sva si vse razodela,
takoj vedela, da srce boli.
Za naju govorila je tišina.
Dovolj sta bila le smeh in jok
ter najina bližina.
Govoril je telesa utrip,
ki čutila sva ga v dlani.
V njem čaroben bil občutek je zavit,
ki nikoli srca ne rani.
Tudi objem je veliko izdal,
ko bila sva drug ob drugem
in ko roko si mi podal.
APRIL 2012:
***
Spet si razpadla.
Kot razpade les v goreči peči.
Od tebe prihaja le še medla svetloba,
ki me bo grela le še kratek čas.
In ostalo ne bo prav ničesar ...
ne bo topline,
ne luči
in ne možnosti
da v sebi ponovno poženeš cvet
in privabiš starega prijatelja,
ki potrebuje počitek.
***
Besede izgubijo pomen,
pride čas, ko za njih je prepozno.
A ostanejo vse, ki so bile izrečene,
in postajajo težje in težje.
Sprašujem se, kako naj jih izbrišem,
kako naj opravičim napačna dejanja.
A se zavem, da ni mogoče.
Prepozno je ...
Samo upam, da bodo pozabljene ...
Odpuščene ...
***
Zagorel je tvoj plamen
in vame naselil toplino in mir.
V temi razsvetljevala si mojo pot,
da cilj je bil obsijan.
Zdela si polna se življenja,
upala sem, da večno boš gorela.
Toda do jutra plamen bo ugasnil,
pustila me boš samo.
***
Izpraskala bi ti oči.
Da. To bi storila.
Ne. Nočem te raniti ...
Želim le, da se naučiš,
kako gledati s srcem;
kako videti več kot le gole obrise.
***
Zapletam se v laži in počnem stvari,
ki jih drugače nikoli ne bi.
In vem, da jih bom obžalovala.
Sama sebi sem tujec.
Govorim o čustvih,
ki jih še sama ne razumem,
besede pa kar vrejo iz ust.
Sama sebi sem tujec.
Odklanjam vse,
v čemer sem kdaj uživala,
in se umikam v samoto.
Sem sama sebi tujec.
Ne razumem svojih dejanj,
rada bi se ustavila,
a tega ne zmorem sama.
Še vedno sem si tujec.
ki jih drugače nikoli ne bi.
In vem, da jih bom obžalovala.
Sama sebi sem tujec.
Govorim o čustvih,
ki jih še sama ne razumem,
besede pa kar vrejo iz ust.
Sama sebi sem tujec.
Odklanjam vse,
v čemer sem kdaj uživala,
in se umikam v samoto.
Sem sama sebi tujec.
Ne razumem svojih dejanj,
rada bi se ustavila,
a tega ne zmorem sama.
Še vedno sem si tujec.
Komentarji
Objavite komentar