Piknik v naravi :)

Zapis iz dne 31.3.2012

Bil je zelo zanimiv dan.. Predvsem pa poln opravkov.. Prijetnih seveda ..

S Filipom sva se dan prej zmenila, da odideva v Lidl po nakupih. Zaradi moje časovne stiske in obveznosti, je bil odhod načrtovan že petnajst minut do osmih. Jaz pa sem v načrtu imela še, da spečem rižev narastek. Tako sem se zbudila ob pol sedmih, da sem naredila maso, ker sem upala, da jo bo mama dala peči takoj, ko jaz odidem v trgovino. 7.45 sem torej bila že na ulici in se spomnila, da potrebujeva še kruh in sem na hitro skočila v pekarno, kruh pa sem nato pustila kar pri prijazni trafikantki.  Filip pa me je že čakal. Pred trgovino sva prispela točno minuto pred odprtjem trgovine in na najino presenečenje je tam bila že kar lepa vrsta ljudi. Spomnila sva se, da bi bilo dobro, da vzameva voziček, ker je najin seznam kar dolgi. Malo, ampak res čisto malo, je trajalo, da sem uspela v režo vtakniti kovanec in izbrani voziček ločiti od ostalih. V trgovini sva poskušala biti čim hitrejša. Ampak nakup je vseeno uspel. Vsaj pozabila nisva ničesar. 

Ko sva prišla k meni domov, sva razpakirala, potem pa sem hitro pograbila stvari, ki sem jih imela pripravljene za mojo delavnico v župniji in odhitela. Najprej v pekarno in kavarno Kubo, ker me je soanimatorka prosila, da ji prinesem rogljička in kavo. Vsa obložena sem hitela v župnišče, ker sem tako ali tako že zamujala. In ko sem stvari zložila na mizo, ki so mi jo odrasli skavti pripravili, sem ugotovila, da mi manjkajo že narejena jajčka. Zagrabila me je panika. Če bi sama šla domov, bi najverjetneje zamudila začetek delavnic, pa sem se spomnila, da je Filip še vedno pri nama, ker pripravlja.. (Kaj povem kasneje..) Pokličem ga na mobitel, ampak se mi ne oglasi.. Kličem na domači telefon in mami naročim, naj mi da Filipa na telefon. »Živjo. Doma sem pozabla jajčka. Bi bil tko prijazen in jih hitro dostavil sem?« In res je bil tako zelo prijazen, da mi jih je prinesel – v rekordno hitrem času. Stekla sem nazaj v učilnico, da pripravim še vse ostale stvari. V roke sem vzela škatlo z barvami za steklo, pa mi je padla iz rok. Izmed šestih barv jih je preživelo pet, zelena steklenica pa je padla na tla, se zlomila, barva pa je stekla po ploščicah. 

Doživela sem še večji napad panike. V WC-ju pobrala kar celo rolo papirja za roke in otrokom, ki so čakala v hodniku naročila, da naj ne spustijo kaplana v učilnice, dokler jim tega ne dovolim. Barva je bila sveža in je na srečo šla takoj dol. Potem pa se je vse skupaj pričelo. Delavnice so stekle in odtekle brez večjih poškodb. Samo dva otroka sta se malo popacala z barvo, ampak smo animatorji to rešili. Med delavnicami sem marsikoga vprašala in prosila, če mi izdela butaro, ampak nihče ni bil pripravljen, zato sem si po koncu delavnic nabrala zelenja, žice in vsega potrebnega, da sem butaro izdelala doma. Ni tako lepa, kot bi lahko bila, je pa vseeno čisto moj izdelek in je unikatna!

Po koncu delavnic je imel naš opat še govor o simboliki velikonočnih jedil ter blagoslov butar, jaz pa sem medtem pospravila del učilnice, v katerem je potekala moja delavnica. Otroci so prijazno nanesli barvo ne samo na jajčka, temveč tudi na tla. Zasušena barva za steklo pa je zelo trdovratna in nikakor ni šla dol. Toda s kaplanom sva našla pravilno čistilo. Sicer je smrdelo kot ne vem kaj, ampak barva je bila uspešno odstranjena.

Odhitela sem domov, ker je Filip rekel, da sta s Špelo v parku in da bosta prišla do mene. V kuhinjo sem si prinesla košaro, ki jo je prej pripravil in ugotovila, da manjka veliko stvari. Dopolnila sem jo, si naložila nekaj stvari še v nahrbtnik, pa sta bila že pri meni. 

Odpravili smo se.. Na miren kraj v naravi, kjer bi lahko imeli piknik za moj rojstni dan (ja, ja vem. Praznovala sem ga 17 dni prezgodaj, ampak nič ne kaže, da bom za svoj rojstni dan kaj prosta). Želeli smo iti na Stolp, pa nam naša kondicija tega ni dovoljevala, zato smo se obrnili proti Heraklejevemu  svetišču, ampak je bila tam delovna ekipa, ki ga je natančno fotografirala. V park nismo želeli, zato smo se še enkrat obrnili in odšli na vrh srčne poti, kjer je sicer bilo kar nekaj ljudi, a smo našli čisto svoj košček.

Sonce je toplo sijalo in piknik je bil zelo prijeten. Sedeli smo tam, se pogovarjali, zabavali in jedli stvari, ki sva jih s Filipom pripravila. Kdo bi si mislil, da je lahko piknik sredi celjske narave tako fajni.. Upam, da ga s kom še kdaj ponovim..

Za darilo pa sem od Špele dobila knjigo, ki sem si jo tako zelo želela: 10 … IZ LJUBEZNI. Je poglobljena razlaga Božjih zapovedi. Vsaka zapoved je predstavljena tudi tako kot jo je živel Jezus in z vidika današnjega sveta. Na koncu vsakega poglavja pa so dodana vprašanja za izpraševanje vesti. Knjiga, ki jo bom z veseljem velikokrat vzela v roke.

Ne smem pa pozabiti niti sestavljanke, ki mi jo je podarila. Slikati je še ne morem, ker še ni sestavljena. Pa tudi ne vem kdaj bo, ker sem poskušala začeti, pa mi ni uspelo sestaviti niti okvirja. Ja, tokrat mi je prinesla kar zahtevno delo.