Delčki v mozaiku

Panika. Je eno izmed mojih drugih imen. Ker res velikokrat paničarim. Pa ne da bi zdaj pretiravala, imam priče, ki lahko to potrdijo.   Včasih me mešanica strahu in panike onesposobi. Tako, da se ne morem prisiliti, da bi razmišljala o čemerkoli, razen o vseh negativnih posledicah, ki lahko sledijo. Tako, da nisem sposobna normalno delovati - da se zbujam ponoči in težko diham, da težko diham čez dan, ne morem jesti, se tresem ... Med enim izmed izpitov mi je, zaradi panike seveda, padel nivo sladkorja v krvi toliko, da sem se začela nenadzorovano tresti in skoraj padla skupaj.  

Danes sem se ( naključno ... no ja, saj veste ... en dogodek privede do enega spomina, pa ta do naslednjega in tako dalje, dokler se ne ustaviš ob misli, ki te razžira ...) spomnila na vse osebe, ki so bile nekdaj del mojega življenja - pa to več niso.   Spomnila sem se, kako smo si dekleta obljubljala, kako se bomo družila tudi, ko odrastemo in si najdemo vsaka svojega partnerja. Sanjarila smo o tem, kako bomo stale pod oltarjem, ponosne, ko bo tista v belem podelila Zakrament svojemu izbrancu. Ponosne bi takrat lahko pogledale svojim izbrancem v oči, ter pomislile na to, kako lepo bo, ko bomo same na njenem mestu. Ali pa se spominjale dne, ko smo same postale eno telo z njim, ki nam pomeni vse na svetu. Del naših načrtov je bila tudi kopica otrok okoli nas, ki bi uživali otroštvo in postali dobri prijatelji. Botrstvo tem nadobudnim in prisrčnim otrokom najbrž ni veliko vprašanje, kajne :)?  

Prejšnji dan sem slučajno odprla tole povezavo: Brucka.Ponovno. Pa sem rekla, da jo preprosto moram pokomentirati dve leti kasneje. Zdaj, ko sem že utečena in domača na fakulteti.   Že prvi teden sem vedela, da logistika je pravilna odločitev ... ker prvi dan do fakultete nisem hodila s cmokom v grlom, kot se mi je to zgodilo v Mariboru ...  ker me je bilo strah, pa vendar je bil to pozitiven strah pred novimi izzivi ... ker me ni bilo strah, ali bom našla koga, s katerim bom preslišala predavanja in spila na litre kav ... ker sem se prvi dan počutila kot študentka z imenom in priimkom in ne kot številka ...