Panika in prijazno zdravniško osebje

Panika. Je eno izmed mojih drugih imen. Ker res velikokrat paničarim. Pa ne da bi zdaj pretiravala, imam priče, ki lahko to potrdijo.

 

Včasih me mešanica strahu in panike onesposobi. Tako, da se ne morem prisiliti, da bi razmišljala o čemerkoli, razen o vseh negativnih posledicah, ki lahko sledijo. Tako, da nisem sposobna normalno delovati - da se zbujam ponoči in težko diham, da težko diham čez dan, ne morem jesti, se tresem ... Med enim izmed izpitov mi je, zaradi panike seveda, padel nivo sladkorja v krvi toliko, da sem se začela nenadzorovano tresti in skoraj padla skupaj.

 

Paničarim ob velikih dogodkih, ki bi lahko spremenili svet (prihod beguncev v Evropo), ob napovedih koncev sveta (čeprav nikoli zares ne držijo in je njihov namen samo, da preusmerijo pozornost ljudi), ob velikih dogodkih zame (vozniški izpit, odhod na simpozij v Bremnu), zdravniških pregledih (ker lahko načeloma vsakič izveš kakšno slabo novico), bolezni mojih bližnjih in najdražjih (pa čeprav gre samo za navadno slabost).

 

Vse, česar ne poznam, mi daje razlog za paniko. Čeprav je jasno, da me ne bi smelo biti niti malo strah. Tisti izpit ob katerem sem skoraj omedlela,sem na koncu namreč odpisala tako, da je bil rezultat 100%.

 

Trenutno paničarim, ker morava s kolegico napisati 8 strani dolgi strokovni članek o ozelenitvah voznih parkov in raziskavi, ki smo jo naredili v preteklem študijskem letu - v angleščini. (Paničarila sem tudi pred vsemi predstavitvami za angleščino - moje predznanje angleščine je bilo namreč porazno - pa sem se do drugega letnika naučila prosto govoriti tudi v jeziku, ki mi je prej naganjal strah v kosti.) Ampak nekako vseeno nastaja.

 

In največja panika, ki me je grabila zadnjih nekaj dni? Operacija modrostnega zoba. Sicer že tretjič, ampak prva dva sta bila "piece of cake". Ker sta me z lahkoto zapustila. Dva pa sta čez leta postala dobra prijatelja sosednjih sedmic in se skrila v njihovo varno zavetje.

 

Seveda sem paničarila in komplicirala tudi takrat, ko sem imela odstranitev prvega. Ne vem, nekako sem si predstavljala, da bo kri špricala na vse strani in da bom čutila, kako mi ga ruva. V mojih predstavah je nastopala žagica. No, žaga bolje rečeno - takšna konkretna, za drva najbrž. Totalno pretiravanje.

Vse, kar mi je takrat naredil prijazni zdravnik pa bilo končano v pičlih dveh minutah. Malo je prerezal, potem pa že rekel, naj stisnem zobe in lahko sem šla. Ob drugem obisku se je odločal med dvema mojima spremljevalcema. Ker me je bilo strah, sem ga prosila, naj se znebi tistega, ki ga bo laže dobil ven. Prijazen kot je, me je seveda poslušal in spet sem bila konec v dveh minutah.

 

Odločitev sem obžalovala v trenutku, ko sva končala s posegom, pa se je odločil, da samo preveri, koliko prostora bo imel za naslednji poseg. Ki sta mu s sestro rekla komplicirani. V strahu pred tem nesrečnim 6. oktobrom sem tako živela pol leta. Najhuje pa je bilo seveda ponoči, ko sem se zbujala med spanjem v strahu, kaj bo. In kaj bi noč pred posegom brez kakšne posebne nočne more? Ne bi imela pravega čara. Zdravnik v beli obleki, popacani od krvi, z žago in dletom. Oh, kako obožujem svoj um, ki uspe sproducirati tako dobre sanje!

 

Komaj sem zbrala pogum, da sem se odpravila v zdravstveni dom, bila sem že tik pred tem, da se sploh ne bi prikazala tam. Ampak kar je treba je treba. Uspela sem se celo nekoliko umiriti. V čakalnici nam je delala družbo prijazna stara gospa, ki je vsem razlagala o svojih zdravstvenih težavah - kot da je to tema, ki nas vse najbolj zanima. Med dajanjem injekcij se je sprla s sestro in zdravnikom, da ona pa že ne bo šla na stol s čevlji - ker to se pa ne spodobi.

Bila je nekoliko nadležna, ampak je pripomogla k sprostitvi.

 

Zdravnik je, medtem ko mi je dajal injekcije, slišal verjetno najbolj neumno vprašanje. Če bo kaj vrtal? Ker če česa, me je bilo pa zares strah zvoka vrtalnika in žagice. Ne vem zakaj. Ampak že to, da slišiš vrtanje - čeprav na drugem človeku, je dovolj zastrašujoče.

Seveda bo vrtal, ker ga drugače, kot po delih pač ne more dobiti ven, glede na njegovo ukleščenost.

 

Še dobro, da je njegova asistentka verjetno najbolj prijazna oseba v kolektivu celjskega zdravstvenega doma. Ker se na veliko šali, na vse mogoče načine razlaga, kako poseg nič ne boli, te skuša nasmejati. Kirurg pa ji dobro sledi :).

Edina slaba stvar, ki jo lahko zapišem o tej prijazni dušici je, da bolnikom v čakalnici ne dovoli hoje gor in dol. Je treba pridno sedeti na stolu pred prejemom injekcije, po prejemu in čakanju na poseg in po posegu. Samo sedeti, nič drugega. In ko je nekdo živčen, je najtežja stvar sedeti lepo na miru in čakati.

 

Med posegom sta se prijazno pogovarjala z menoj, čeprav sem bila sposobna iz grla spraviti samo približke "mhm" in "a-a". Ne morem reči, da je poseg minil kot bi trenil, ker sta se trudila okoli 20 minut, da sta spravila ven. Vsake toliko časa sta me spraševala če čutim bolečino in me tolažila, da je občutek pritiska popolnoma normalen, da me ni treba biti strah, da bo kmalu minilo ...

In je minilo. Prej kot sem mislila in popolnoma brez bolečin, krvi in ostalih groznih dodatkov, ki sem jih pričakovala v njegovih rokah. Nadležno je samo držati odprta usta medtem, ko imaš v njih šest različnih orodij in štiri roke ...

 

Hvala Bogu za tako prijazno osebje :)!