Delčki v mozaiku

Dnevi... Dnevi se tako hitro prelevijo v tedne,tedni v mesece,meseci v leta...leta v desetletja..In še tako veliko let se tako hitro v mislih pretvori v en sam skupek trenutkov..ki se jih tako bežno spominjamo in tako bežno nekateri odhitijo stran... Obstajajo pa trenutki,obstajajo dnevi ki bodo v meni zapisani kot večnost,kot trenutki ki se nikoli ne bodo izbrisali in bodo čez določen časovni interval ostali še vedno tako čisti in tako kristalno čudoviti kot danes:) Ker preprosto ti trije dnevi ki sem jih preživel s tako popolno osebo so tako prečudoviti..in tako prekrasniii..Da tudi če bo jutri konec sveta bom,tako srečen,da se mi je to kar se mi je zgodilo...Da sem vsaj za te tri dni začutil tisto res največjo srečo in upanje ,ki si mi jo dala <3In ,ki si sposobna samo ti<3 In verjemi,tako zelo sem se rešil vseh strahov ,ki so se me držali veliko časa...tako hitro si jih opravila <3 In tako hitro sem vse videl v tisti najlepši lučki,ki jo izžarevaš samo ti <3 <

Iskrenost? - Ne, hvala, ker lahko boli.  Nimam v mislih bolečine, ko ob pripovedovanju obudiš spomine, ki jih dolgo tlačiš v najtemnejše in najbolj prašne kotičke zavesti, ker so preprosto preveč boleči, da bi razmišljal o njih, ker so trdovratni oviralci razvoja osebnosti, odnosov z drugimi in srečnega življenja.  Čeprav je bolečina pač bolečina in je njena naloga, da boli in povzroča nelagodje in bi se ji najraje izognil ... Je pravzaprav prijetna bolečina (nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to zapisala).  Govorim o zakasneli bolečini. Posledici tega, da nekomu nekaj poveš. V upanju, da bo znal razumeti, da odložiš breme, ker te preveč teži in potiska v globine. In zakasnelo izveš, da se mu je zdelo smešno ali pa vsaj toliko zanimivo, da je bilo tema pogovora z ostalimi. Boli tudi, ko oseba ne ve, kaj bi naredila s podatkom, ki ga zaupaš.  Saj ne, da bi pričakovala, da vzame v roko čarobno palico in začara ... kaj pa vem kaj ... da mi izbriše spomin, zavrti čas naz