Delčki v mozaiku

Včeraj sem se zalotila. Pri stvari, ki je prej nikoli nisem razumela pri drugih.  Pri mrzličnem osveževanju profila (vsakih 5 sekund) , ker sem morala (ampak res nujno morala) videti trailer za film The Fault In Our Stars, še preden sem odšla na tedensko druženje s prazno cerkvijo in Najsvetejšim.  Saj mogoče niti ne bi, če Green na svojem profilu 18.33 ne bi objavil, da pride ... V roku 10 minut ... Ki so se potem razvlekle v 12 najdaljših minut.  Potem pa je končno prišel ... Tak, da so me (spet) oblile solze. Hmmmm, mogoče je čas, da začnem delati zalogo robčkov za ogled v kinu in ponovno branje in ponovno...   In če bi le ... Obstajali časovni stroji ... P. S.: Sploh se ne strinjam s tem, da je pri nas premiera komaj 28. avgusta, ko pa ga bodo naši južni sosedje Hrvati lahko gledali že 6. junija! -.-

Pravkar ;)...

Ko misliš, da te človeške lastnosti ne morejo več presenetiti, vate udari bomba presenečenja. Z jezikovo juho. Veliko bolj začinjeno, kot si jo sam nekaj časa pred tem postregel. Z dodatki tistega kar je postregel čisto nekdo drug.  Še vedno iščem odgovor na vprašanje "Zakaj?" .  Saj ne, da bi me bilo strah, ker sem rekla kaj res zelo groznega. Ker nisem. Nič osebnega. Je bilo pa rečeno nekaj pozitivnih stvari. Mišljenih osebno. (Ampak jaz sem edina, ki to ve. Torej mi to ne koristi popolnoma nič.)   Ampak, kakor sem napisala že v naslovu ... O nekom (ali pač kateri stvari) poveš tisoč in eno pozitivno stvar in zraven izpostaviš neki moteč dejavnik. In katera bo dosegla omenjeno osebo?  Slaba. In samo slaba. Tistih pozitivnih pač nikoli nisi izrekel. Ne, ko nekdo nekomu pripoveduje o pogovoru. Takrat je po navadi vse veliko bolj grozno, kot je v resnici bilo. Pa naj še kdo reče, da spomini vedno prikažejo lepšo sliko od realne. Ker ne. Vsaj vedno ne.  Ker

Ta mesec pišem zelo malo, skoraj nič.  Saj ne, da bi čas, ki ga imam namenila učenju (kar naj bi bila primarna naloga vsakega študenta v izpitnem obdobju) . Sem se že predala mnenju, da sem zmožna narediti (z vsaj pozitivno oceno) tudi brez posebnega truda.  Informatika je kriva! Kolokviji so me razvadili. Od-klikati nekaj pravilnih odgovorov, ko imaš že dane možnosti pa res ni težko (če v navodilu ravno ne piše: »Označite vsaj en odgovor«. Ker ti so malo posebni in potem upaš, da si obkljukal vsaj nekaj pravilnih.) in povezati napisane definicije z ustreznimi pojmi (ker se lahko greš na izločanje. Ostanek, ki ti res ne gre nikakor skupaj pa razporediš po navdihu.) . In za tale zadnji kolokvij sem se nameravala učiti malo več kot za prejšnja dva. Ker (tipično) sem bila do pred kratkim (beri do prejšnjega tedna) še prepričana, da bom naredila vse, da bom dosegla uspeh (no, saj … to sem še zmeraj … samo z nekoliko zmanjšanimi kriteriji). Imela sem pril