Slab glas seže v deveto vas, dober pa ... Obtiči na mestu!

Ko misliš, da te človeške lastnosti ne morejo več presenetiti, vate udari bomba presenečenja. Z jezikovo juho. Veliko bolj začinjeno, kot si jo sam nekaj časa pred tem postregel. Z dodatki tistega kar je postregel čisto nekdo drug. 

Še vedno iščem odgovor na vprašanje "Zakaj?". 

Saj ne, da bi me bilo strah, ker sem rekla kaj res zelo groznega. Ker nisem. Nič osebnega. Je bilo pa rečeno nekaj pozitivnih stvari. Mišljenih osebno. (Ampak jaz sem edina, ki to ve. Torej mi to ne koristi popolnoma nič.) Ampak, kakor sem napisala že v naslovu ... O nekom (ali pač kateri stvari) poveš tisoč in eno pozitivno stvar in zraven izpostaviš neki moteč dejavnik. In katera bo dosegla omenjeno osebo? 

Slaba. In samo slaba. Tistih pozitivnih pač nikoli nisi izrekel. Ne, ko nekdo nekomu pripoveduje o pogovoru. Takrat je po navadi vse veliko bolj grozno, kot je v resnici bilo. Pa naj še kdo reče, da spomini vedno prikažejo lepšo sliko od realne. Ker ne. Vsaj vedno ne. 

Ker kaj imaš od tega, da napihneš besede, jih obrneš, premešaš in spustiš iz zgodbe akterje, ki se ti ne zdijo pomembni in njegove negativne besede pripišeš nekomu drugemu (čeprav imajo še kako veliko vlogo)? Osebno zadovoljstvo? Občutek, da si nekomu naredil uslugo in se mu prikupil? Naredil dobro delo? Samo občutek sitosti slabemu delu sebe? Občutek zmagoslavja, ko stopiš na drugega?

In zakaj zraven ne poveš tistega pozitivnega? Ker so negativne novice vedno bolj zanimive? Ker je to edino, kar ljudi zanima o njih? Mar ni tako, da ljudje zmeraj radi slišimo lepe stvari o sebi? 

Ali pa so še kakšni razlogi, ki jih moj um trenutno ne dojame? 

Mogoče zato, ker nisem izurjena v obnovah? Ali zato, ker imam dovolj dober spomin, da se spomnim, kdo je kaj rekel in ne pripisujem ljudem besed, ki jih niso izrekli? Ker mi ni nikoli padlo na pamet, da bi, kar tako iz dolgega časa (ali kakšnega drugega vzgona), šla do osebe in ji začela naštevati kaj je kdo kdaj (slabega) rekel o njej? Ali pa zato, ker bi v tem primeru povedala še tiste pozitivne izrečene stvari. Zato, ker se mi zdi prav pripovedovati zgodbo o celoti, ne samo določenih izsekov stavka. 

No, saj ... Prvič: kriva sem si sama. Ker sem sploh karkoli rekla. Ker sem se en dan tresla kot želatina od strahu pred posledicami. In drugič: tak pač je svet. 

Glavno pa je, da sem se naučila dosti pomembnih stvari. Dokler imam možnost (beri: razumljive ljudi okoli sebe) bom stvari, ki me motijo, razčiščevala takoj. Na mestu nastanka. Ker le iz mojih ust, bo sporočilo takšno, kot naj bi bilo. Tako z negativnimi kot pozitivnimi prizvoki. 

Z vsakim posameznikom pa je moč govoriti samo o določenih temah. Prvi sklop se nanaša nanj osebno. Drugi sklop na mene osebno (izvzemši občutke in čustva iz področij, ki naju družijo - tudi pozitivnih, ker zmeraj lahko pridejo ven kot negativne) in tretji sklop poljubnih tem (izvzemši karkoli iz skupnih področij (če ravno ne gre za profesionalen pogovor) in skupnih poznanstev - pa sploh ne, da bi bil problem s tem v dotičnem primeru, ampak iz preteklih izkušenj). 

**Življenju je čudovito, če smo zmožni ljubiti. - Maksim Gorki**