Delčki v mozaiku

V zadnjih nekaj tednih skušam zasuti ogromno luknjo, ki je nastala, ko nisem brala. Knjige dobesedno požiram. Seveda si želim, da bi jih lahko prebrala še več, pa vendar mi mora ostati čas tudi za ostale dejavnosti.

Slaba stvar pri tem, da ti postane vseeno za mnenje drugih ljudi in se spremeniš, je v tem, da postane mnenje izbranih oseb toliko bolj pomembno. Veliko pomembnejše. In da te tudi to spremeni.  V tem času, ko nisem nič pisala, se mi je svet spet velikokrat obrnil čisto okoli. V bistvu sem se tudi jaz nekajkrat obrnila od navznotraj navzven in okoli ter nazaj. To, da se ljudje ne spreminjamo, ne drži. Ne morem prešteti, kolikokrat sem se v tem času spremenila jaz. Kolikokrat sem spremenila mnenje o svetu, ljudeh okoli mene, svojih željah in ciljih, spremenila vrstni red vrednot, ...  Sem pa ostala vsaj v osnovi ista, kot prej. Določeni ljudje me še vedno uspejo prelisičiti in držati v pesti, kolikor dolgo želijo. Za druge bi sama presegla sama sebe, tudi če me ne prosijo zato. Za določene ljudi se mi včasih ne ljubi izgubljati besed in izberem raje samoto. Spet drugič se mi zdi, da bi rada družbo, ampak ne kakršnekoli. Določenih ljudi v svoji bližini ne prenesem, druge pa bi ra

Takole. Sama sebe sem prisilila v to, da nekaj napišem. Čeprav nimam pojma o čem, ampak nekaj moram. Ker mi manjka prakse. In ker to v prihajajočem mesecu potrebujem. Potrebujem pa tudi vztrajnost in sposobnost iskanja poti, tam kjer je skrita v visoki travi.