(Brez naslova.)

Takole. Sama sebe sem prisilila v to, da nekaj napišem. Čeprav nimam pojma o čem, ampak nekaj moram. Ker mi manjka prakse. In ker to v prihajajočem mesecu potrebujem. Potrebujem pa tudi vztrajnost in sposobnost iskanja poti, tam kjer je skrita v visoki travi. 

Napisati moram diplomo in znašla sem se na točki, za katero sem vsa leta študija menila, da jo bom zaobšla. Na točki, ko se zavedaš, da je zadnji čas da začneš, ko je vso gradivo zbrano, dispozicija izpiljena in potrjena ... Samo za računalnik bi bilo potrebno sesti, vzeti v roke enega izmed mnogih člankov in začeti. Opozarjali so nas, da je začetek najtežji in da je edini način, da preprosto začnemo. Magari s popolnimi neumnostmi in osnovami, samo da je nekaj nekje zapisano in nam da zagon. 

Pred nekaj dnevi sem pisala članek za konferenco, na katero sva se s kolegico prijavili. Končni izdelek morava oddati v angleščini, vendar sva se odločili, da najprej vsaka zase napiše celotni članek v slovenščini, potem ju združiva, da ne bova pozabili kakšnega pomembnega podatka in ga šele nato prevedeva v angleščino. Metoda je sicer odlična, da zakrijeva pomankljivosti v obeh člankih. Si pa zares ne predstavljam, da bo diplomska naloga napisana na isti način in da jo bom morala popravljati. Želim, da je napisana popolno - vsaj približno popolno. 

Dolgo se že igram z mislijo, da zopet obudim svoj blog nazaj in razvozlam miselne procese in ob tem mogoče sama sebi priznam določene stvari, zaključim s preteklostjo in preverim, če sem v zadnjem času zares odprla popolnoma novo poglavje, ali pa je to samo iluzija, ki si jo ustvarjam, da mi je lažje. In če mi uspe v naslednjih dneh spet pisati in piliti svoj slog pisanja, se bom tudi k diplomi spravila nekoliko z večjim zagonom in zaupanjem vase :)...