Vsi smo v Sobi.

V zadnjih nekaj tednih skušam zasuti ogromno luknjo, ki je nastala, ko nisem brala. Knjige dobesedno požiram. Seveda si želim, da bi jih lahko prebrala še več, pa vendar mi mora ostati čas tudi za ostale dejavnosti.

Po zares dolgem premoru sem prebrala Temino in Ostrino (Gillian Flynn), ki ju vsekakor priporočam vsem ljubiteljem kriminalk. Še veliko bolj pa priporočam Resnico o aferi Harry Quebert (Joël Diceker). Ker z vsako novo stranjo preseneti z novim dejstvom, ki te pripravi do tega, da si vsakih nekaj minut predstavljaš nov konec - konec pa je potem nekaj čisto posebnega. To je ena izmed knjig, ki je (pre)dolgo ležala na moji knjižni polici (z dobro možnostjo, da se je nikoli ne dotaknem in ostane na polici samo kot del priznanja za uspeh na fakulteti), potem pa, ko sem jo začela brati, pa je sploh nisem mogla odložiti. 

Čisto sveže prebrana pa se na moji mizi nahaja Soba (Emma Donoghue), ki je prva knjiga, za katero lahko rečem, da mi je bila všeč manj od filma, posnetega po njej. Pa so knjige pri meni definitivno na prvem mestu. 

Film sem si priskrbela, ker je med dobitniki Oskarjev - in že nekaj let me drži, da si ogledam vse dobitnike. Ker so zares dobri. Letos nekoliko zaostajam s seznamom, ker me je med tem prijela spet Kako sem spoznal vajino mamo mrzlica in za filme ne ostane toliko časa (še za Vojno zvezd je preteklo preveč časa, preden sem se uspela usesti in si ga ogledati). Sobo sem si ogledala dva večera nazaj, zares mi je bil všeč. Film, ki te zares pretrese, čeprav je težko dojeti razsežnost vsega trpljenja in sreče v enem. Še isti večer sem si rezervirala knjigo ("če je že film tako dober, kako mora biti šele knjiga"), včeraj pa me je že čakala v knjižnici.

Seveda sem jo prebrala v enem popoldnevu in enem dopoldnevu, pa ne zato, ker bi me prepričala ... Ker sem, kljub temu da mi zares ni bila všeč, iskala kakšno globlje spoznanje v njej. Iskala sem potrditev misli Sama Rugelja, ki je zapisana na platnici knjige: "Soba ni kriminalka, a ves čas vleče na naslednjo stran, ni srhljivka, a skoraj ne pusti dihati, in ni eksistencialni roman, pa bo vseeno spremenil vaš pogled na svet." 

No, ni ga. Kvečjemu ga je film. Knjiga je sestavljena iz preveč podrobnosti (nisem si mislila, da bom kdaj to dejansko rekla!), slog pisanja pa se nekoliko preveč spremeni - ali pa premalo spremeni. Ne morem se odločiti, ampak slog pisanja je definitivno tisti, zaradi česar mi knjiga zares ni všeč. 

Štiri resnice o svetu pa sem vseeno izbrskala iz nje :). 

"Ljudje ne marajo vedno biti z drugimi ljudmi," mi pove. "To je naporno." 

"Prav imaš," reče Doktor Clay. "Človeštvo ne prenese preveč resničnosti." 

V svetu so človeki skoraj zmeraj tečni in nimajo časa. 

"Duša izbere svojo družbo. In potem zapre vrata ..."

Ker sem (smo?) taka. Včasih mi je naporno biti z ljudmi - velikokrat mi je zelo naporno. Razen, ko se odločim, da mi ni. Ampak včasih je za takšno odločitev potrebno preveč napora in raje ostanem pri tem, da mi pač ni. Seveda so ljudje, s katerimi nikoli ni preveč naporno - ljudje, ki sem jih nehote izbrala in imela srečo, da so tudi oni izbrali mene. Ljudje, ki me izvlečejo iz občutja, ko se mi ne da nič in bi se najraje zakopala nekam globoko (se skrila v Sobo na primer) in ostala tam nekaj let mogoče.

V bistvu se velikokrat ogradim z zidovi Sobe, v kateri mi je udobno, ker je v njej vse, kar potrebujem za preživetje in srečo. Mogoče bi mi kaj iz Zunaj takrat ravno tako prineslo srečo - morda večjo - pa sama pred seboj skrivam skrivno številko, ki bi odprla vrata Sobe in vanjo spustila še druge (stvari in ljudi). Pa vendar se je lažje oklepati starih in poznanih, za katere si prepričan, da te ne bodo prizadeli in zavrgli. Ali pa mogoče celo veš, da te bodo, ampak je to že tako znan občutek, da je pravzaprav vseeno, če bo bolelo še enkrat, ker je znana bolečina topa bolečina. 

Film pa si vseeno poglejte ;)