Delčki v mozaiku

Iskanje..beseda,ki včasih tako veliko pove,včasih pa tako malo..Beseda,s katero imamo opravka veliko časa,in ki nas večinoma nikoli ne zadovolji.Večinoma.. Zakon vesolja je takšen,da je za občutek popolne sreče ,zadovoljstva, popolnosti,in zadoščenja potrebno,da se izzide res popolen izračun polno različnih spremenljivk,polno naključij,dogodkov na katere ne moremo vplivati,in predvsem veliko sreče.Dolgo časa sem iskal to,a vendar je vedno nekaj zmanjkalo,včasih malo sreče,včasih napačen čas,včasih tudi nepričakovan dogodek.Priznam bil sem že popolnoma obupan nad vsem,obupan da nikoli ne bom našel svoje sreče,da moje živlenje enostavno nima razloga za obstoj.In sedaj mi ni žal za to J ! Tako je bilo do leta,ki se je pisalo 2013..Eno tako enostavno elektronsko sporočilo(enke in ničle :p) ,je prispelo na najčudovitejši naslov.Nisem pričakoval veliko,niti nisem vedel ,če ta naslov še sploh obstaja..Naslov je obstajal J ..Ena spremenljivka se je izšla J ..Dobil sem tako ljubk

Že pred časom sem končala s pomembnejšim iskanjem v življenju. Našla sem osebo, ki me izpopolnjuje in naredi iz mene celoto. Prej so se namreč name lepili delčki, iz katerih sem nerodno poskušala sestaviti nekaj, kar naj bi se ujemalo.  Ampak tišati skupaj kose, ki pač niso za skupaj, ne gre. Tako kot ne gre pri sestavljankah. Tudi, če nam že uspe dati skupaj nekaj delčkov, ki niso sosednji, bo podoba na sestavljanki popačena. Nekako tako gre v življenju.  Iščemo ljudi, ki naj bi se ujemali z nami. Z nekaterimi se ujamemo odlično, z nekaterimi sploh ne, z nekaterimi pa samo navidezno. Ampak šele ko pogledamo od daleč, vidimo, kako zelo popačeni smo.  Edina razlika med sestavljankami in življenjem je ta, da imajo kosi v sestavljankah več sosedov, ljudje pa naj bi našli samo nekoga, s katerim lahko tvorimo nepopačeno podobo. V oceanu ljudi, ki so na svoji poti iskanja svoje druge polovice, je izjemno težko najti pravi zadetek. Vse se mora ujeti na neki točki. Preteklost

Lepo je, kadar se najlepši dogodki v življenju zgodijo čisto spontano. Brez premišljevanja, brez pričakovanja, brez vseh možnih scenarijev v glavi kako bi se lahko zgodilo in kaj bi me lahko osramotilo in česa pa zagotovo ne smem reči, kaj pa moram nujno reči ... Tale seznam bi lahko nadaljevala še veliko dlje ...  Ampak, saj verjetno vsi vemo, kako je, ko pričakujemo kaj zares posebnega. Po možnosti z nekom posebnim, pred komer bi radi izpadli ah in sploh popolni. Toliko stvari je, ki bi nam lahko pokvarile načrte in nanje nimamo popolnoma nobenega vpliva in verjetno je tudi ravno toliko stvari, ki bi lahko dogodek dvignile na višji nivo, pa si ne zaupamo dovolj, da bi jih izpeljali. Ker zmeraj lahko izpademo napačno.  Prav mučno je včasih razmišljati o prihodnosti. Ker ... Koliko razmišljanja in načrtov je pravzaprav ravno prav? Kdaj nekaj preveč natančno analiziram? Kdaj imam postavljeno celotno dejanje in kje je tista meja, zaradi katere bom želela, da se vse izpelje natan