Pričakovanja

Lepo je, kadar se najlepši dogodki v življenju zgodijo čisto spontano. Brez premišljevanja, brez pričakovanja, brez vseh možnih scenarijev v glavi kako bi se lahko zgodilo in kaj bi me lahko osramotilo in česa pa zagotovo ne smem reči, kaj pa moram nujno reči ... Tale seznam bi lahko nadaljevala še veliko dlje ... 

Ampak, saj verjetno vsi vemo, kako je, ko pričakujemo kaj zares posebnega. Po možnosti z nekom posebnim, pred komer bi radi izpadli ah in sploh popolni. Toliko stvari je, ki bi nam lahko pokvarile načrte in nanje nimamo popolnoma nobenega vpliva in verjetno je tudi ravno toliko stvari, ki bi lahko dogodek dvignile na višji nivo, pa si ne zaupamo dovolj, da bi jih izpeljali. Ker zmeraj lahko izpademo napačno. 

Prav mučno je včasih razmišljati o prihodnosti. Ker ... Koliko razmišljanja in načrtov je pravzaprav ravno prav? Kdaj nekaj preveč natančno analiziram? Kdaj imam postavljeno celotno dejanje in kje je tista meja, zaradi katere bom želela, da se vse izpelje natančno tako, kot želim? Kdaj razmišljam o določeni stvari čisto premalo? Bom morda zaradi tega v samem dogodku izgubljena? Ali pričakujem od oseb, ki so moji soigralci, morda preveč ali premalo? Ker če bom pričakovala preveč, me lahko razočarajo in če bom pričakovala premalo, se morda sploh ne bom veselila. Ampak, ali lahko od koga pričakujem, da bo ravnal točno tako kot si želim?

"Vsekakor znam določene stvari zakomplicirati tako, da se mi na koncu zdi že samo razmišljanje čisto preveč komplicirano, kot sam dogodek ..." -  Bi napisala pred nekaj časa ... In morda tudi za nekatere stvari sedaj. 

Sem se pa v tem času zatišja tukaj gor marsikaj na novo naučila, veliko pridobila, marsikaj pozabila in pustila za seboj. Sprejela preteklost, kot se je zgodila, in jo pustila tam, kamor spada. V raznih najtemnejših kotičkih. Ker je preprosto več ne potrebujem. Imam v tem trenutku vse, kar potrebujem. (Ravno razmišljam, da sem nekoč nekaj takega že napisala. Ampak še vseeno sem se takrat vsake toliko vrnila nekoliko nazaj, da bi našla del, ki bi me osrečil.) - Toliko o preteklosti. 

Še vedno kdaj padem pri tem in se zamislim, kaj moram narediti, kako moram narediti in kaj moram reči. Čeprav se zavedam, da nikakor ne morem zaupati ljudem, s katerimi sem v interakciji. Kako le, če pa ne morem zaupati niti sama sebi, da bom ravnala tako, kot mislim, da se mi zdi prav? In kje je potem smisel načrtovanja, razmišljanja in razbijanja glave kako bo, če na koncu zagotovo ni tako, kot sem si predstavljala?

Hec pa je, da ... O najpomembnejših stvareh sploh ne razmišljam tako :) ... Preprosto zaupam, da se bodo zgodile in da, ko se bodo zgodile, bodo popolne. Pa o njih z veseljem govorim, se dogovorim za določene podrobnosti - pomembne podrobnosti.   

Odkrila sem namreč glavni sestavini brezskrbne prihodnosti: 

- veliko poguma in zaupanja vase,

- popolno zaupanje in predanost nekomu.

Ti dve vsekakor pripomoreta k temu, da lahko govoriva o vsem, kar naju še čaka. Da lahko načrtujeva.  Da lahko takrat, ko načrtujeva, govoriva čisto odkrito o tem, kaj si kateri želi. Tudi če morda želje na prvo misel izpadejo čisto neumne. Ampak midva sva našla vsak svoj pogum in ko se združita, postaneta nepremagljiva. 

Sestavini pripomoreta k temu, da se ne obremenjujem z vsemi zakaj, kdaj in kako. Da dajem prednost njegovim željam in da se mi zdijo njegovi scenariji veliko lepši kot moji. 

In ti scenariji zdaj ne nastajajo zato, ker bi bili nuja. Ker bi jih potrebovala, da kaj ne bi šlo narobe. Da kateri izmed naju ne bi bil prizadet. Nastajajo samo zato, ker so del pričakovanja. Pričakovanja, ki sva ga, iz tistega običajnega pekla pričakovanja nečesa, dvignila na čisto nov nivo, ko je pričakovanje prav tako lep čas, kot dogodek sam. 

Ne nastajajo zato, da bi se zgodile stvari točno tako, ampak preprosto zato, da se še malo bolje spoznava.

Hvala za to čudovito izkušnjo in čisto nov pogled na pričakovanje :)...

V pričakovanju ...

Želim vsem, da izkusijo kaj podobnega :)!