Iskrenost? - Ne, hvala, ker lahko boli.
Nimam v mislih bolečine, ko ob pripovedovanju obudiš spomine, ki jih dolgo tlačiš v najtemnejše in najbolj prašne kotičke zavesti, ker so preprosto preveč boleči, da bi razmišljal o njih, ker so trdovratni oviralci razvoja osebnosti, odnosov z drugimi in srečnega življenja.
Čeprav je bolečina pač bolečina in je njena naloga, da boli in povzroča nelagodje in bi se ji najraje izognil ... Je pravzaprav prijetna bolečina (nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to zapisala).
Govorim o zakasneli bolečini. Posledici tega, da nekomu nekaj poveš. V upanju, da bo znal razumeti, da odložiš breme, ker te preveč teži in potiska v globine. In zakasnelo izveš, da se mu je zdelo smešno ali pa vsaj toliko zanimivo, da je bilo tema pogovora z ostalimi. Boli tudi, ko oseba ne ve, kaj bi naredila s podatkom, ki ga zaupaš.
Saj ne, da bi pričakovala, da vzame v roko čarobno palico in začara ... kaj pa vem kaj ... da mi izbriše spomin, zavrti čas nazaj in zapiše popolnoma nov scenarij ... Ali da je to tema pogovora naslednjih nekaj dni ... Ker me skuša analizirati ali kaj takega.
Prekleto težko je nekaj narediti s tem, kar nam drugi zaupajo. Še posebej če o tem res težko govorijo - spregovorijo prvič ali pa se nečesa še posebej sramujejo. No, ni težko nekaj narediti (ker dejanja iz tretjega odstavka so tako lahka), težko je slišati, prevzeti del bremena (čeprav sem bila dolgo prepričana, da to sploh ni možno - bi pa vsakemu, ki je zdajle pomislil, da ni mogoče, želela, da preizkusi vsaj enkrat v življenju), biti v oporo, biti pripravljen in spoštovati. To je tisto, kar je zares težko.
Velikokrat sem bila v situaciji, ko sem poslušala. Pa priznam, da tudi kdaj nisem ravnala tako, da bi bila v kakršno koli tolažbo. Zdaj se mi zdi, da sem tako daleč, da mi je to prineslo vsaj nekaj prijateljev. Čeprav jih je veliko že tudi odšlo. Zato vem, kako težko je.
Nikoli pa nisem bil ila v situaciji, da bi komurkoli povedala za dogodke, ki so me izoblikovali v to, kar sem in kar nisem. Ker je pretežko, ker nisem našla besed... In predvsem zaradi tega, ker sem bila razočarana že pri izpovedi manj bolečih stvari. Znova in znova.
Zakaj bi torej ponavljala stvari, ki so boleče? Klasično učenje z napakami. Če nekaj boli, tega ne ponavljam. Čeprav je kdaj še bolj bolelo, ker bi rada, pa nisem imela nikogar, ki bi slišal... Ampak ustrezno slišal.
Verjamem, da bi se dve osebi znašli in še bolj upravičili pojem "prijatelja", če bi bila pripravljena deliti... Najverjetneje. Ampak ne morem. Nekoliko pa tudi ne želim. In dokler ju ne preizkusim, lahko imam vero v to, da bi razumela. Ko pa bi povedala, pa bi lahko bila spet razočarana.
Ker mi je dovolj, da me poznata sedaj. Zakaj bi morala poznati še mene drugačno, čeprav bi mogoče razumela kaj več. Pa naj ostane pri temu.
Lahko ponovim prvo poved (vseeno malce preurejeno) - popolnoma zaupanje - ne hvala. Zaupanje - da, a o nekaterih stvareh se vseeno ne bo (skoraj) nikomur sanjalo.
Ker bi bila potem razgaljena. To pa ni prijetno. In tistega kar ni prijetno imam zaenkrat dovolj.
Ampak ... Seveda sledi ampak, ker drugače do zapisa najverjetneje ne bi prišlo ...
Obstaja oseba, ob kateri sem si to dovolila. Najprej z velikim strahom, da bo name gledal drugače (kakorkoli drugače) in da bo šlo mimo njega. Pa me je s svojim odzivom v trenutku prepričal v to ... Da je vredno ... Da zna sprejeti in me res poznati ter razumeti, biti ob meni, pripravljen in razumevajoč ... Da je življenje veliko lažje, ko ne skrivaš več vsega ... In da je najlepši občutek, ko lahko nekomu brez zadržkov poveš vse, kjer te sprejema in bo sprjel.
Zaupanja v vse ostale mi ne more vrniti, mi pa nadomešča vse in vse (za boljše razumevanje - ljudi in določene dogodke) ...
Še vedno težko verjamem, da imam takšno srečo, da sem ga spoznala in da me spremlja ... Pa vendar neizmerno hvaležna zanj. Vsak trenutek bolj.
Hvala.
Komentarji
Objavite komentar