Eden izmed miselnih procesov

Danes sem se (naključno ... no ja, saj veste ... en dogodek privede do enega spomina, pa ta do naslednjega in tako dalje, dokler se ne ustaviš ob misli, ki te razžira ...) spomnila na vse osebe, ki so bile nekdaj del mojega življenja - pa to več niso.

 

Spomnila sem se, kako smo si dekleta obljubljala, kako se bomo družila tudi, ko odrastemo in si najdemo vsaka svojega partnerja. Sanjarila smo o tem, kako bomo stale pod oltarjem, ponosne, ko bo tista v belem podelila Zakrament svojemu izbrancu. Ponosne bi takrat lahko pogledale svojim izbrancem v oči, ter pomislile na to, kako lepo bo, ko bomo same na njenem mestu. Ali pa se spominjale dne, ko smo same postale eno telo z njim, ki nam pomeni vse na svetu.

Del naših načrtov je bila tudi kopica otrok okoli nas, ki bi uživali otroštvo in postali dobri prijatelji. Botrstvo tem nadobudnim in prisrčnim otrokom najbrž ni veliko vprašanje, kajne :)?

 

Danes pa se naša življenja razhajajo. Tako razhajajo, da se nismo srečale že nekaj let. Se mi zdi, da smo nazadnje delale načrte nekje v srednji šoli. Ko smo bile še prepričane, da našega prijateljstva ne more uničiti nič. In danes smo - verjetno - srečne. Vsaka zase, na poti ki si jo je izbrala.

 

Lepo se je spominjati časov, ko smo bile neobremenjene in se nam je zdelo, da je življenje najprej lahko.

Časov, ko sem bila prepričana, da v življenju obdržimo ljudi, ki jih imamo radi. Da nas ti isti ljudje nikoli ne izdajo (pa ne mislim zdaj teh istih punc - pardon, žensk, zdaj).

Časov, ko se mi je zdelo, da me bo usoda poslušala. Ko se mi je zdelo, da je Božja naloga ta, da posluša naše želje in nam jih uresničuje. Čisto vse po vrsti.

Sanjarjenj o tem, kako lahko bo življenje, ko odrasemo. Ker sem si predstavljala, da ko si odrasel, lahko počneš, kar te je volja, ljudje okoli tebe pa te poslušajo.

Sanjarjenj o prihodnosti s takratno ljubeznijo, ki se mi je takrat zdela velika in dokončna. Takšna, da sem nekoč zapisala, da nikdar ne bom več ljubila, če ne bom imela njega. Ampak takrat se mi je zdelo, da naju za nekaj ovinki čaka skupna prihodnost.

Pogovorov, ki so bili - takrat definitivno enkrat zelo boleči za naša srca, drugič izjemno resno načrtovanje prihodnosti, v spominih pa simpatično smešni.

 

Najbrž ne bi bilo slabo, če bi kdaj pa kdaj še zdaj, ko se zavedam, da je življenje vseeno nekoliko bolj zapleteno, kot sem mislila, na dogodke pogledala s takratnimi očmi. Pa ne zato, da bi se slepila. Ampak da bi pravočasno uvidela, da stvari kljub vsemu niso tako zelo zakomplicirane. Da se razpletejo - tako in takrat, ko nam je namenjeno.

 

Da se vrnem na nas, pogumne načrtovalke, ki smo izgubile, ampak hkrati ogromno pridobile ...

 

Ne rečem, da včasih, ko sem sentimentalna (ja, tudi v tem trenutku), ne bi izbrala prej omenjenega poteka življenja. Ker bi ga. S točno temi ženskami. Ker so se najbrž razvile v dobre osebe ... ker so nekomu tako dobre prijateljice, kot so bile takrat meni ... ker sem veliko bolj romantična kot takrat in bi se prizor iz poroke prilegel ...

 

Se pa hkrati tudi zavedam, da nekatere so/smo, druge bodo/bomo prejele v življenju tisto, kar nam je bilo že od začetka namenjeno. In utopične otroško-najstniške predstave nam niso namenjene. So nam pa namenjeni drugi ljudje, ki so ravno tako ali bolj vredni. Bele obleke pa so nekatere že oblekle, druge jih pomerjajo, tretje pa še čakamo na občutek, da se predamo.

 

Vir slike

Srečna sem, ker sem se znašla tukaj in z ljudmi, ki me izpopolnjujejo ....