Čudovito, čudovitejše, najčudovitejše :)!

O tem, da ne maram sloves sem tako ali tako že govorila. O tistih, ko se tvoja in pot nekoga drugega ločita in vodita vsaka v svoj skrajni konec. Ne maram jih. Ker zmeraj ostane praznina. Pika.

In zakaj bi lagala? Ne maram niti tistih začasnih. Ne obvladam jih. Posebej mi ne grejo tisti govori v smislu: "Hvala za vse, nič ne zamerite (kar je po mojem mnenju itak samo slovenska posebnost - po vsakem srečanju rečemo, da naj nam nič ne zamerijo), se kmalu vidimo, lepo je bilo... itd". Ker res z muko stisnem roko in izjavim nekaj v pozdrav.

V mojem grlu se namreč v takih trenutkih naseli grozna mala pošast, ki mi preprečuje, da bi povedala ves ta govor. Ker če bi ga.. Bi že druga beseda izpadla cmeravo. Pri tretji bi že brisala solze.

Naj v zagovor - da ne bom izpadla še bolj čudaška kot sem - povem, da se mi to ne dogaja povsod in s komerkoli. Dogaja se mi z družinskimi člani iz Pomurja. Točno takrat, ko se srečamo kje na omenjenem območju. Pa lahko tudi samo za en dan. Ali nekaj ur.. Moji mali pošasti so važni samo določeni ljudje in kraj, čas preživet s kom, pa ji ni pomemben (ker če bi ji bil, bi se lahko izgovarjala na lastnost, ki se me ponosno drži, jaz pa je sploh ne maram - prehitro se navežem na ljudi).

In zdajle se močno trudim, da bi sploh sledila temu kar pišem, ker spet sedim na vlaku. In dokler se nahajamo na Pomurski zemlji, preprosto moram gledati še ven in občudovati okolico obsijano s soncem. Pa samotne hiške sredi travnikov in gričev. Tega ne vidiš nikjer drugje (marsikdo tega ne bo razumel).

Da se vrnem k prvotni temi (po tem, ko sem uspela še enkrat prebrati ves zapis, da sploh vem kje nadaljevati). Točno zdaj je čas, da razložim, zakaj ima pošast nekakšen fetiš na napade.

Življenje me je naučilo, da obljube v smislu "Se vidimo" ne pomenijo nič. Sploh, ko nas ločujejo takšne razdalje, da se res nimamo priložnosti pogosto srečevati. Tokrat smo se - kako značilno - srečali na pogrebu. Strica, maminega brata. Ki ga res nisem najbolj poznala, ker v časih, do katerih segajo moji spomini, nisem preživela veliko časa z njim. Za kakšen enodnevni obisk in enotedenskih počitnicah. Takrat pa je bil več v barih in na nogometnih tekmah, kot pa doma. Ja, bil je alkoholik. Ampak bil je (kolikor se ga sama spomnim) prijazen (v abstinentnih časih), vedno pripravljen pomagati, nasmejan, zmeraj za hece. In to je tisto, kar šteje, kajne?

No, v povezavi z njim tiste obljube izpred nekaj let (nikoli ni želel priti k nam v Celje) "Se srečamo" žal nikoli niso bile izpoljene. Bolezen ga je tako hitro in tako zgodaj vzela.. Kako smo potem lahko prepričani, da se bodo izpolnile vse ostale obljube?

Druga stvar, zaradi katere se kosmati in cmeravi monstrum naseli v mene pa je ta, da se, hkrati s slovesom od dragih ljudi, poslavljam tudi od teh krajev. Domačega občutka, prijaznih in odprtih ljudi, noro lepe pokrajine, preprostosti, hišk, traktorjev, narečja..

Ja, lahko mi rečete, da vse to dobim v katerikoli slovenski ali tuji pokrajini. Pa NE. Pomurje ustvarja tisti poseben občutek.. Zaradi katerega ti vsa stvar zleze pod kožo, v najgloblje kotičke srca in pač kamorkoli ti lahko še zleze.

Prijaznost in odprtost ljudi je ena izmed stvari, za katero imam najbolj tehtne argumente. To, da se poznajo cele vasi, hodijo drug k drugemu na obiske (še posebej otroci), mislim, da mi sploh ni potrebno več omenjati.. Na stričevem pogrebu pa sem dobila še en dokaz.

V Križevcih je mrliška vežica brez posebej ločenih prostorov. Vsi pokojni torej počivajo skupaj v enem prostoru, prav tako se ne ločujejo žalujoči - v primeru, da se zgodi, da sta dva pogreba isti dan. Včeraj sta bila. Drugega rajnega nismo poznali, poznali nismo niti žalujočih. Ampak kdorkoli je prišel v času molitve v vežico, je najprej (če je bil namenjen k mojemu stricu) postal pri žari drugega, zmolil ob njej, jo pokropil in vsem bližnjim izrekel sožalje. Tisti pa, ki so prišli k drugemu, pa so najprej postali pri nas. No, česa takšnega nisem navajena, zato me je zadeva presenetila. Prijetno seveda.

To da je Pomurje, še posebej Prekmurje zelo gospodarsko zaostalo itak veste iz šolskih klopi in poročil. Ampak ko se družiš z ljudmi, tega sploh ne opaziš. Res večina ni bogatih (no, saj kdo pa v teh časih še je), so pa zadovoljni z vsem kar imajo.

Narečja mislim, da mi tudi ni potrebno komentirati, ker veste da sem zaljubljena vanj. Posebej v prekmursko (goričko, če smo natančnejši), ampak takoj za njim na lestvici mojih ljubezni je pa prleško..
 

Hiške pa.. Kaj naj rečem? Obožujem pogled na mešanico tistih zelo starih in najnovejših. Tistih, ki so že veliko let brez ometa in se vidijo gole opeke in tistih, ki imajo preprosto najlepše kombinacije barv na fasadi. In vrtičke ob njih. 

Ne maram se poslavljati od te pokrajine. Čeprav vem, da se bom (če bo vse po sreči) kmalu vrnila..

In imam občutek, da se male nadležne pošasti ne bom v teh primerih nikoli znebila. Razen, ko se bom enkrat za stalno preselila v najlepši konec Slovenije.