Težave posebnih trenutkov

Posebni trenutki – tisti, za katere bi prej ubijala, da bi jih doživela, imajo celo kupico težav, ki uničijo čarobnost. 

Prva je vsekakor ta, da v takih trenutkih nikoli nisem pripravljena na to, da se bodo zgodili. Ker se mi zdi, da verjetnost dogodka ne more biti kaj večja od 0,001 procenta. To, da nisem pripravljena, s seboj potegne tudi to, da sem v tistem trenutku v popolnoma napačnem položaju, da bi se lahko odzvala (ker imam po naključju v eni roki povodec od ogromnega psa, z drugo pa držim telefon k ušesu, ker osebi s katero se pogovarjam, pač ne morem kar tako prekiniti)...

Druga, še večja, je, da čeprav si želim (kljub temu, da sama uničujem trenutek – zaradi prej omenjene nepripravljenosti), da bi trajal večno, traja samo en hipec (v resnici uspe minutni kazalec na uri medtem narediti kakšen krog ali tri).. Konec koncev pa takih dogodkov nikoli ni dovolj – četudi bi trajali eno majhno večnost...

 

Tretja pa ta, da se, ko se enkrat konča in sem končno pripravljena nanj, ne ponovi. Vsaj tisti dan ne. Ja, prav mi je. 

Tega, da bi se naslednji dan, ko se trudim stvar analizirati in dokopati do resnice, ki jo čutim, najraje nekajkrat fajn zaletela v steno, mi verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Strahu pred tem, da sem tako zamočila (spet), da obstaja velik procent možnosti (ostanek od tistega 0,001 procenta od prej...), da ne bo ponovitve, pa tudi ne.

 

Ta ponovitev pa bi lahko pomenila nov začetek.. No ali pa konec.. Kdo ve...