Končno dočakala slike za končno darilo razredničarki

Nekatere firme res znajo presenetiti s hitrostjo opravljenih storitev, ni kaj!...

V zadnjem letniku srednje šole se seveda spodobi, da svoji razredničarki (ali pa razredniku - za tiste srečneže, ki ga imajo) razred podari nekaj, kar ji bo v trajen spomin. 

Dolgo smo razmišljali, kaj bi mi podarili našima dvema razredničarkama (v začetku tretjega letnika smo prvo namreč menjali - oziroma je ona nas predala, zaradi prevzema drugih obveznosti na šoli..). No, na koncu smo prišli na idejo o velikem albumu, v katerem bi bile zbrane slike vseh v tisti sestavi našega razreda [ker se je sestava res močno spreminjala skozi vsa štiri leta - ampak ko takole poslušam ostale, ki so obiskovali naš slavni Center, to niti ni tako zelo redek pojav]. 

Sošolka se je javila, da zbere vse slike na svoj mail in jih da razviti. Ne vem, kako natančno je potem prišlo do tega, da sem vse slike prejela jaz, prav tako pa tudi nalogo, da nekje razvijem slike. Pa je bila prva "razvijalnica", ki je bila takrat tako zelo reklamirana, ki mi je padla na pamet Tuš. 

Saj poznate ta nov način razvijanja fotografij.. Naložiš si njihov program z interneta, naložiš slike, jim jih pošlješ, oni jih razvijejo in v kvečjemu dveh dneh bi te naj pričakale v poslovalnici, ki si si jo izbral. Ne samo, da je zelo hitro opravljeno, ponavadi je tudi zelo poceni. Okoli 15 centov na sliko. Odlično! 

S sošolko sva poslali fotografije. Kakšen teden ali dva pred valeto. Slik pa ni bilo.. Zadnja dva dni, ko nama je že tekla voda v grlo sva ugotovili, da bova morali stvari vzeti v svoje roke, odpreti denarnico in dati slike razvit pač k nekemu normalnemu fotografu. 

Ko sva se sprehajali po mestu, sva zavili na tržnico (kdo ve, zakaj) in tam zagledali foto Zoom. Vstopili sva in presenečeno ugotovili, da razvijanje slik stane komaj 20 centov na sliko. Pustili sva mu ključek z našimi slikami in jaz sem slike lahko prevzela čez slabi dve uri in se lotila sestavljanja albuma. 

Izpadel je simpatično. Začel se je z razredno sliko iz 4. letnika, nadaljeval z dvema pesmicama, ki sta ju napisala sošolka in sošolec... Potem pa so sledile slike sošolcev po abecednem vrstnem redu (ker je bila matematičarka, so stvari pač morale biti urejene =P..), pod njimi pa je bila pripisana lepa misel in podpis vsakega izmed nas. To je bil trajen spomin, zraven pa je dobila zlato verižico (če me spomin ne vara).. Darila je bila vesela, čeprav je bila verjetno še bolj od tega vesela, da se nas je končno znebila. 

Da se vrnem k osnovni zgodbi [okvirni zgodbi]. Pozabila sem že, da so bile slike pred tem poslane tudi k Tušu. Najverjetneje se nikoli ne bi spomnila na njih. Tako pa.. 

Včeraj je bil pri naju poštar. Ker sem dobila pismo, za katerega prevzem je bil potreben podpis. Na srečo je bil gospod poštar tako prijazen, da je lahko podpisala mama in me ni bilo potrebno buditi [pač poskušam izkoristiti zadnje dni dolgega spanja]. 

Seveda ji ni bilo jasno, kaj tako pomembnega sem dobila iz Tuša. Tudi meni ni bilo. Dokler nisem začela brati.. Skrupocala, ki sem ga prejela. Da me v Planet Tušu čakajo slike, ki sem jih naročila in da me pričakujejo, da jih bom dvignila. 

Po enem letu in nekaj mesecih naj grem tja, dvignem slike, ki jih niti slučajno več ne potrebujem, in zato še plačam stroške? Pa ni osnovne možnosti za to. 

In ko bi se gospa Tanja, ki je pismo podpisala vsaj potrudila pri pisanju pisma. (Iskreno dvomim, da le tega napiše vsakemu posebej.. Osnovo ima pač shranjeno v računalniku, potem pa samo spreminja podatke po potrebi...) Tako pa.. No ja, ženska je verjetno preskočila kakšnih 8 let osnovne šole. 

Datum je napisan točno takole: 16,9,2013 (jap, z vejicami)... V samem besedilu ni niti enkrat uporabila presledka za vejico. Je bila pa radodarna z njim tam, kjer to sploh ne bi bilo potrebno.. Med nekaterimi besedami zgleda, kot da je naredila najmanj štiri.. O uporabi velike začetnice na začetku stavka pa sploh ne bi razpravljala. Čeprav jo Word naredi samodejno za vsakim končnim ločilom...?! 

In če moja draga mama ne bi bila tako zelo proti moji ideji in mi ne bi prehitro raztrgala pisma, prisežem, da bi v roke vzela rdeče pisalo, popravila vse napake, dopisala, da slik ne nameravam prevzeti po več kot enem letu in da naj, če želijo obdržati stranke, naročila opravijo tako kot obljubljajo in na mesto "stikov z javnostjo" postavijo nekoga, ki pozna vsaj osnove pisanja z računalnikom.. In jim to poslala nazaj.