Portret Največjega :)...
Danes na Prešernov dan smo imeli animatorji sestanek. Refleksijo duhovnih vaj. Vključen naj bi bil tudi kulturni program, ampak naše misli niso bile tako urejene, da bi se lahko posvetili tako resnim temam, ko je kultura.
Danes zjutraj sem poslušala radio. Kot se za današnji dan spodobi, so govorili o kulturi. Novinarka je šla na sprehod po mestu in spraševala ljudi, kaj bodo počeli na ta dan. Vsi so rekli, da bodo prebrali kakšno knjigo. Res, to se spodobi za današnji dan. Mogoče bi bilo še malo bolje, če bi ljudje vzeli v roke Prešernove poezije in si prebrali vsaj eno Prešernovo pesem (tako kot smo jo mi na našem sestanku.. kako raje ne povem =D). Naslednje vprašanje pa, ki ga je postavila novinarka pa je bilo: "Ali ste se v zadnjem letu udeležili kakšne kulturne prireditve?" Vsaj meni so se zdeli odgovori malo žalostni. Mislim, da je samo en gospod odgovoril, da rad hodi v gledališče in si kdaj pa kdaj ogleda kakšno muzejsko razstavo. Drugi odgovori so bili: ne, nikamor ne hodim. Nekdo pa je odgovoril: "Ja, decembra sem bil. Bil sem na Alyinem koncertu."
Vprašala sem se: Ali je to resnično kulturna prireditev? Ne razumite me narobe - čeprav njene glasbe nikoli nisem poslušala, spoštujem njeno delo. Ampak koncert v središču mesta, kjer je verjetno skupaj z nastopajočim mogoče 10% ljudi, ki pridejo na koncert, treznih, naj bi bil "kulturna" prireditev?
Meni se ne zdi tako - ima pa seveda vsak pravico do svojega mnenja.
Da se vrnem k prvotni temi.. Prva dejavnost, ki nam jo je voditelj naložil je bila 10-minutna puščava. V kateri naj bi razmislili, kakšni animatorji smo bili na duhovnih vajah. Ne vem koliko je bila ta dejavnost izkoriščena, ker smo ostali v istem prostoru, se gledali in se smejali drug drugemu.
Vseeno pa mi je uspelo iztržiti nekaj sekund, ko mi je možgane prešinila misel: Ali sem zadovoljna s seboj, ko opravljam svoje poslanstvo?
Vsak bi lahko bil boljši. Vsak bi lahko v svoje delo vložil več truda, se bolj pripravil na delo, ki ga mora opraviti na samih duhovnih vajah. Tudi sama bi lahko storila mnogo več.
Lahko bi si pripravila kateheze že kak teden pred duhovnimi vajami in natančno naštudirala, kaj bom povedala pri kateri stvari. Lahko bi imela - skupaj s soanimatorjema - že v naprej pripravljene dejavnosti, do vsake minute natančno. (Že lani po duhovnih vajah sem obljubila, da bom letos vložila več dela, pa mi zopet ni uspelo. Ali pa se mi preprosto ni dalo..)
Meni se zdi, da so kateheze vseeno izpadle tako, da so bile birmancem všeč. Niso bile preveč natempirane, pa tudi dolgočasili se niso. In kljub temu, da smo si animatorji kateheze prebrali šele na avtobusu, smo vedeli o čem se bomo pogovarjali in kaj bomo počeli.
Hkrati pa smo v pogovoru povedali o nas tisto, kar smo v tistem trenutku čutili. Tako smo jim lahko dali delček sebe. Lahko so spoznali, da imamo tudi kot animatorji - in še bolj pomembno: kot kristjani, popolnoma normalno življenje. Slišali so, da tudi nam gredo še vedno neumnosti po glavi, da tudi mi delamo napake, da so te napake včasih storjene popolnoma zavestno.. Da se tudi mi kdaj nehote oddaljimo od Očeta.
In ko zdajle med pisanjem bloga razmišljam o teh duhovnih vajah in o vseh ostalih duhovnih vajah, ki sem se jih udeležila kot animatorka (če sem pravilno preštela, so to bile že šeste po vrsti) ugotavljam, da se skozi duhovne vaje učim. Da na vsakih duhovnih vajah dam nekaj več od sebe. Če bi primerjala letošnje s tistimi prvimi, lahko rečem, da sem bila takrat porazna. Toda takrat sem bila takšna. In danes sem takšna. Bolj zrela, bolj zgovorna, bolj sproščena.
Če bi lahko spremenila delček preteklosti, bi si želela, da bi bila že takrat toliko sproščena kot sem sedaj, da bi lahko dala več od sebe. Ampak to žal ni mogoče. Sem pa toliko bolj vesela za to, da sem kar sem - v tem trenutku!
Upam, da ne bo kdo predhodno napisanega vzel kot samohvalo. Ni bilo tako mišljeno. Nisem napisala, da sem popolna. Ker nisem. Nihče ni. Razen Njega. Lahko bi se izboljšala v veliko pogledih. Toda zakaj? Trenutno sem popolnoma zadovoljna s tem kar sem in s tem kar lahko dajem naprej. To se mi zdi zelo pomembno v današnjih časih. Da smo zadovoljni, da smo takšni kot smo. Da spremenimo res samo tiste stvari, ki nas ovirajo in ki mažejo našo pravo podobo.
Mislim tako na osebnost vsakega izmed nas, kot na telo, ki nam je dano. V današnjem svetu namreč veliko ljudi svoje telo dojema kot platno. Platno na katerega lahko dodajajo in odvzemajo določene stvari. Lahko ga spreminjajo z uporabo različnih tehnik. Danes živimo v svetu, ki teži k popolnosti telesa. V svetu, ki nam ponuja milijardo možnosti, kako lahko izboljšamo svoje telo. Ker če bomo imeli popolno postavo, potem bomo nadvse priljubljeni in vsi nas bodo imeli radi. Pa ja! No, mogoče je res nekaj odstotkov ljudi, ki jim je izgled najpomembnejši, toda veliko veliko je takih, ki bodo naprej preverili vsebino našega telesa.
Tudi vsebine vsakega izmed nas se razlikujejo. In ravno te razlike delajo svet lep in zanimiv. Potrebno je spoštovati vsako vsebino, tudi če nam ni po godu. Lahko se preprosto umaknemo stran. Brez žalitev.. Brez tega, da bi osebnost potlačili, jo skušali spremeniti.
Zdi se mi pomembno, da smo v družbi lahko to, kar smo. Lepo je, če vsak malo izstopa po svojih lastnosti izmed množice. Da lahko vsak s svojimi talenti doprinese k delovanju neke skupine. Več je različnih osebnosti v neki skupini, bolje lahko sodelujejo in boljše razultate lahko dosežejo.
Preden pa lahko spoštujemo ljudi, ki nas obdajajo, in jih ljubimo, pa moramo spoštovati in ljubiti sebe. Jaz sem se to naučila. Sedaj mi je veliko lažje prenašati križ, ki mi je dan. V Svetem pismu piše: "..Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril.." Ob tem me prešine: Hej! Torej sem jaz, ti in vsi ostali, ki naju obdajajo portret Največjega! Bodimo Mu torej podobni tudi v Njegovi Ljubezni. Imejmo radi samega sebe in vse, ki nas obdajajo :)..
Danes zjutraj sem poslušala radio. Kot se za današnji dan spodobi, so govorili o kulturi. Novinarka je šla na sprehod po mestu in spraševala ljudi, kaj bodo počeli na ta dan. Vsi so rekli, da bodo prebrali kakšno knjigo. Res, to se spodobi za današnji dan. Mogoče bi bilo še malo bolje, če bi ljudje vzeli v roke Prešernove poezije in si prebrali vsaj eno Prešernovo pesem (tako kot smo jo mi na našem sestanku.. kako raje ne povem =D). Naslednje vprašanje pa, ki ga je postavila novinarka pa je bilo: "Ali ste se v zadnjem letu udeležili kakšne kulturne prireditve?" Vsaj meni so se zdeli odgovori malo žalostni. Mislim, da je samo en gospod odgovoril, da rad hodi v gledališče in si kdaj pa kdaj ogleda kakšno muzejsko razstavo. Drugi odgovori so bili: ne, nikamor ne hodim. Nekdo pa je odgovoril: "Ja, decembra sem bil. Bil sem na Alyinem koncertu."
Vprašala sem se: Ali je to resnično kulturna prireditev? Ne razumite me narobe - čeprav njene glasbe nikoli nisem poslušala, spoštujem njeno delo. Ampak koncert v središču mesta, kjer je verjetno skupaj z nastopajočim mogoče 10% ljudi, ki pridejo na koncert, treznih, naj bi bil "kulturna" prireditev?
Meni se ne zdi tako - ima pa seveda vsak pravico do svojega mnenja.
Da se vrnem k prvotni temi.. Prva dejavnost, ki nam jo je voditelj naložil je bila 10-minutna puščava. V kateri naj bi razmislili, kakšni animatorji smo bili na duhovnih vajah. Ne vem koliko je bila ta dejavnost izkoriščena, ker smo ostali v istem prostoru, se gledali in se smejali drug drugemu.
Vseeno pa mi je uspelo iztržiti nekaj sekund, ko mi je možgane prešinila misel: Ali sem zadovoljna s seboj, ko opravljam svoje poslanstvo?
Vsak bi lahko bil boljši. Vsak bi lahko v svoje delo vložil več truda, se bolj pripravil na delo, ki ga mora opraviti na samih duhovnih vajah. Tudi sama bi lahko storila mnogo več.
Lahko bi si pripravila kateheze že kak teden pred duhovnimi vajami in natančno naštudirala, kaj bom povedala pri kateri stvari. Lahko bi imela - skupaj s soanimatorjema - že v naprej pripravljene dejavnosti, do vsake minute natančno. (Že lani po duhovnih vajah sem obljubila, da bom letos vložila več dela, pa mi zopet ni uspelo. Ali pa se mi preprosto ni dalo..)
Meni se zdi, da so kateheze vseeno izpadle tako, da so bile birmancem všeč. Niso bile preveč natempirane, pa tudi dolgočasili se niso. In kljub temu, da smo si animatorji kateheze prebrali šele na avtobusu, smo vedeli o čem se bomo pogovarjali in kaj bomo počeli.
Hkrati pa smo v pogovoru povedali o nas tisto, kar smo v tistem trenutku čutili. Tako smo jim lahko dali delček sebe. Lahko so spoznali, da imamo tudi kot animatorji - in še bolj pomembno: kot kristjani, popolnoma normalno življenje. Slišali so, da tudi nam gredo še vedno neumnosti po glavi, da tudi mi delamo napake, da so te napake včasih storjene popolnoma zavestno.. Da se tudi mi kdaj nehote oddaljimo od Očeta.
In ko zdajle med pisanjem bloga razmišljam o teh duhovnih vajah in o vseh ostalih duhovnih vajah, ki sem se jih udeležila kot animatorka (če sem pravilno preštela, so to bile že šeste po vrsti) ugotavljam, da se skozi duhovne vaje učim. Da na vsakih duhovnih vajah dam nekaj več od sebe. Če bi primerjala letošnje s tistimi prvimi, lahko rečem, da sem bila takrat porazna. Toda takrat sem bila takšna. In danes sem takšna. Bolj zrela, bolj zgovorna, bolj sproščena.
Če bi lahko spremenila delček preteklosti, bi si želela, da bi bila že takrat toliko sproščena kot sem sedaj, da bi lahko dala več od sebe. Ampak to žal ni mogoče. Sem pa toliko bolj vesela za to, da sem kar sem - v tem trenutku!
Upam, da ne bo kdo predhodno napisanega vzel kot samohvalo. Ni bilo tako mišljeno. Nisem napisala, da sem popolna. Ker nisem. Nihče ni. Razen Njega. Lahko bi se izboljšala v veliko pogledih. Toda zakaj? Trenutno sem popolnoma zadovoljna s tem kar sem in s tem kar lahko dajem naprej. To se mi zdi zelo pomembno v današnjih časih. Da smo zadovoljni, da smo takšni kot smo. Da spremenimo res samo tiste stvari, ki nas ovirajo in ki mažejo našo pravo podobo.
Mislim tako na osebnost vsakega izmed nas, kot na telo, ki nam je dano. V današnjem svetu namreč veliko ljudi svoje telo dojema kot platno. Platno na katerega lahko dodajajo in odvzemajo določene stvari. Lahko ga spreminjajo z uporabo različnih tehnik. Danes živimo v svetu, ki teži k popolnosti telesa. V svetu, ki nam ponuja milijardo možnosti, kako lahko izboljšamo svoje telo. Ker če bomo imeli popolno postavo, potem bomo nadvse priljubljeni in vsi nas bodo imeli radi. Pa ja! No, mogoče je res nekaj odstotkov ljudi, ki jim je izgled najpomembnejši, toda veliko veliko je takih, ki bodo naprej preverili vsebino našega telesa.
Tudi vsebine vsakega izmed nas se razlikujejo. In ravno te razlike delajo svet lep in zanimiv. Potrebno je spoštovati vsako vsebino, tudi če nam ni po godu. Lahko se preprosto umaknemo stran. Brez žalitev.. Brez tega, da bi osebnost potlačili, jo skušali spremeniti.
Zdi se mi pomembno, da smo v družbi lahko to, kar smo. Lepo je, če vsak malo izstopa po svojih lastnosti izmed množice. Da lahko vsak s svojimi talenti doprinese k delovanju neke skupine. Več je različnih osebnosti v neki skupini, bolje lahko sodelujejo in boljše razultate lahko dosežejo.
Preden pa lahko spoštujemo ljudi, ki nas obdajajo, in jih ljubimo, pa moramo spoštovati in ljubiti sebe. Jaz sem se to naučila. Sedaj mi je veliko lažje prenašati križ, ki mi je dan. V Svetem pismu piše: "..Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril.." Ob tem me prešine: Hej! Torej sem jaz, ti in vsi ostali, ki naju obdajajo portret Največjega! Bodimo Mu torej podobni tudi v Njegovi Ljubezni. Imejmo radi samega sebe in vse, ki nas obdajajo :)..
"..Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen.."
Ps 139, 14
Ps 139, 14
Komentarji
Objavite komentar