Ena jutranja

Ob petih zjutraj sem se nazadnje zbudila zadnji dan vztrajanja študentskega življenja v Mariboru. No, samo da je bilo takrat zbujanje vsaj kakšno uro bolj zgodaj.

Ali pa je bilo nazadnje takrat, ko sva s soanimatorko imeli mesec hoje ob najbolj nenormalnih urah. Ker se nama je pač ljubilo.

Zdaj se mi bolj, kot opazovanje sončnega vzhoda, ljubi zjutraj spat. Človek se mora vsaj nekoliko naspati, čeprav mi tudi danes po borih treh urah spanja ne manjka nič. Zaenkrat no. Verjetno se bo stanje tega spremenilo čez kakšno urico, dve ali tri.

Dejstvo je, da bi zdajle lahko spala, če bi želela. Ker pazim dva speča otroka. Spita, ker smo takorekoč še itak sredi noči. Ampak tale hoja po mrzlih ulicah Celja, kjer sem se izmikala jutranjim tekačem, me je (ups, pa se je zbudil prvi junak, čeprav sem sedela za kuhinjsko mizo tiho kot miš) toliko zbudila, da zdajle ne bi mogla zaspati niti na tekmovanju v spanju za veliko vsoto denarja.

Ah, spanje ... Ta večna tema, ki mi trenutno ni najbolj naklonjena.

Kakorkoli ... Na poti sem, sem razmišljala o tem, kako bi bilo trenutno z menoj, če bi bila leta 2012 toliko pogumna in disciplinirana, da bi vztrajala pri matematiki in fiziki. No in vsakodnevni vožnji tja in nazaj.

Študija logistike zdajle ne bi zamenjala za nič na svetu, ker mi je fajn in ker sem se našla (tudi zato, ker imam do faxa celih 5 minut hoje, ja). Prav tako se mi zdi, da me diploma iz teh dveh predmetov ne bi ravno osrečevala (če sta ti dve znanosti vključeni v praktičnost dela). Bi pa bil zdajle pred menoj zadnji semester študija, tako pa me čakajo še trije.

Bi pa rada izvedela kako je dejansko študirati izven domačega mesta. To pa bi. Če bi le obstajal primerljiv program kje izven Celja.

Po drugi (ali pa tretji ali četrti - kdo bi štel) strani pa bi zamudila veliko veliko življenjskih priložnosti. Za spoznavanje sebe in drugih.

Življenje nas na koncu itak pripelje tja, kjer naj bi bili, kjer naj bi izpolnili svoje življenjsko poslanstvo.