Dva pola mestnega parka

Sem iskala en udarni naslov, ki bi zajel bistvo tega zapisa in bistvo našega gozda. Pa sem (tako vsaj kaže) izgubila smisel za takšne naslove ... 

Sva se včeraj podala v mestni gozd. Malo zaradi tega, ker že nekaj let nisva bila na Srčni poti (ironija je, da se res ne spomniva, kdaj sva bila nazadnje), malo zato ker se zavedava, da se bo treba kmalu zakopati v študijsko literaturo ... Predvsem pa zato, ker sem si (vsaj jaz) na internetu očarana ogledovala slike lepot, skritih v gozdu, ki so jih postavili med poletjem. 

In sem rekla, da želim vse to videti prej, kot bo kdo uničil. - Ker Celjani dobro vemo, da se v Celju marsikaj uniči namerno. Kakorkoli ... Pa sva šla :)!

Skozi mestni park sva šla očarana, ker je bilo v njem toliko ljudi. Vendar naju je očaranost nekoliko (beri: zelo) zapustila, ko sva se znašla tik pred vznožjem Srčne poti. (Seveda, zdajle se tepem po glavi, ker ... v bistvu sem se že včeraj, nekje na pol poti na vrh ... nisem fotografirala poti od začetka.) 

Kajti začetek vsekakor ni privlačno urejen. Ni pot, ki bi te s svojo urejenostjo prepričala, da se podaš nanjo. Preleti te vprašanje: "Si mar res želim hoditi po zaraščeni poti?". (No, ali pa je to vprašanje prešinilo samo mene, ki res ne maram raznih žuželk in tega, da se me dotikajo neznane rastline ...) 

Pravzaprav sem, ko sem brala o tem, kako so oh in sploh prenovili Srčno pot, pričakovala več. Ker, dajmo razjasnit, Srčna pot je pot, ki te pelje iz mestnega parka na vrh hriba. Začne se s sivim betonskim stebrom z navodili za na pot in konča se s sivim betonskim stebrom z istimi navodili in "zemljevidom" poti. 

"Dogajat" pa začne šele, ko prehodiš to pot. Trije otočki z zanimivimi lesenimi športnimi pripomočki so tik pred vrhom. Iskreno - zares so mi všeč. Ker polepšajo podobo poti, ker se lahko z njihovo pomočjo dodatno razmigaš, ker so naravni ... 

Ampak ... Preden prideš do njih, te razočara ostala podoba - polomljene klopi ob poti, smeti na gozdnih tleh, polomljena drevesa, zaraščene poti, razpadajoče stopnice ... Zakaj ob vsem denarju, ki so ga vložili v ta projekt, niso mogli urediti še poti do tja? Tako za občutek, da imamo res neko gozdno pot, po kateri se rad sprehajaš in občuduješ lepote narave ...

Kakorkoli ... Prideva na vrh in ... Nikjer ne vidiva hišice na drevesu, niti opevanega igrišča za otroke. Čeprav naj bi bila nekje pri Srčni poti. Vseeno na vrhu najdeva smerokaz, ki naznanja obstoj teh dveh objektov.  

Super! Ampak to vseeno pomeni, da teh dveh reči ni na Srčni poti. Odpraviva se v smeri puščice. Poti vedno slabše, bolj zaraščene, most ki, preden ga prečkaš, zahteva temeljit premislek, če si upaš...

Ja, tele "brvi" se med hojo po njih premikajo.... 

In potem, po kar nekaj časa hoje zagledaš čudovito hiško sredi gozda ... Še dobro, da je zaklenjena in da obiski kar tako niso mogoči. Tako bo mogoče le obstala tam sredi ničesar še nekaj generacij :). Verjetno bi bil super občutek oditi na enega izmed balkonov, ki jih hiška ima, si nanj postaviti ležlnik, vzeti v roke kakšno dobro knjigo in okusen čaj in med krošnjami dreves prisluhniti pesmi gozda ...  

Takole zgleda naša lepotica :)

In še oder s tribunami pod njo ...

Le lučaj stran od hiške stoji lepa, masivna klopca iz lesa (tudi to sem pozabila pofotkat ...), sem se navdušeno za nekaj trenutkov usedla nanjo, potem pa sem se ozrla nazaj ...

Tale stara pa kar takole leži tam in čaka da bo sprhnela

Za naslednjim ovinkom pa največje presenečenje ... Otroško igrišče :), čisto je izvabilo otroka iz mene ... Sprašujem se samo, zakaj tega ni bilo že v času, ko sem bila jaz otrok. Ker če bi imeli tako super igrišče takrat, bi jaz veliko več časa preživela v gozdu z atijem!

Tele sem pa preizkusila :)

Ob strani tega neverjetnega igrišča pa je skladišče za neuporabljen les ... Tole pa verjetno ni namenjeno igranju, ali pač?

Pot nazaj sva nadaljevala proti Meškovemu studencu. Pa tudi ta pot ni bila nič kaj bolje urejena. Zakaj so se potrudili in v gozd dali toliko čudovitih reči (vključno s stebri z napisi), če je pa pot neurejena? Na koncu pa sva naletela še na podrte smerokaze (ker zdaj, ko so novi, so ti stari najbrž neuporabni in lahko ležijo kar ob poti). 

Vse pohvale tistim, ki so naredili naš gozd nekoliko bolj privlačen in ki se trudijo, da bi se Celjani bolj rekreirali. Ampak dajte malo uredit še poti, a prav ;)?