Velike ljubezenske zgodbe (1.del)
Nekatere ljubezenske zgodbe so zelo na veliko opevane ali pa vsaj zelo (po)znane. Verjetno nikjer v sodobnem svetu ne bi našli človeka, ki ne bi vedel, kaj se je dogajalo in zgodilo z Romeom in Julijo. Dvomim tudi o obstoju najstnikov in ostalih večnih romantikov, ki ne bi vedeli za Hazel in Gusa. Vsi Slovenci vemo, da je France Prešeren trpel zaradi svoje velike in nedosegljive ljubezni - Julije. In oh, kako bi lahko pozabili na Petrarcino "sladko grenko" ljubezen.
Nekaj velikih zgodb iz klasične literature in ena zgodba iz novejše. Čeprav bi jih lahko naštevala še do jutra (glede na vse romane, ki sem jih nekoč že prebrala). Novejša literatura me vsekakor bolj "potegne". Ne glede na žanr. Mi pa - priznam - vseeno ni škodilo nobeno domače branje, ki sem ga v času osnovne in srednje šole tako sovražila. Z ljubezenskimi zgodbami je popolnoma isto - v novejši čas so umeščene, bolj jih razumem(o).
Če bi me kdo vprašal, katera izmed zgoraj naštetih ljubezni, se mi zdi večja in bi morala presodit (kot bralka), bi tako na prvo žogo rekla, da vez med Romeom in Julijo. Žrtvovala sta svoji življenji za ljubljeno osebo - čeprav Romeo popolnoma zastonj (ampak pustimo zdaj to ob strani). Svet brez drugega se jima je zdel preveč krut in neresničen. Noro (v pozitivnem smislu in tistem, ko "noro" pomeni zmešano). Ampak takšna najbrž je (bila) ljubezen.
Na drugo mesto bi uvrstila ... Hazel in Gusa. Ker sem se, kadarkoli sem brala knjigo in gledala film, jokala. Vsakič bolj in vsakič prej. Ob nekem n-tem branju, se mi bo ulilo že ob prvem stavku. Mlada sta. Najstnika in povrhu vsega še neozdravljivo bolna. Najdeta se zaradi bolezni, ki ju na neki čuden način tudi tako globoko poveže (kdo ve, ali bi se zaljubila tudi, če bi bila oba zdrava, ali pa bi bil zdrav le eden izmed njiju). Žrtvujeta se. Eden bolj kot drugi. In na koncu Gus umre, ko se, gledano iz nekega čudnega človeškega etičnega vidika, že popolnoma poniža pred Hazel. Hazel pa ostane sama v svoji bolečini ob izgubi prave in večne ljubezni in morda nesposobnosti ljubiti še koga drugega, dokler je ne premaga njen spremljevalec rak.
Ampak ti dve zgodbi sta v samem bistvu - kot taki - itak samo plod avtorjeve domišljije. In bi se lahko razvili popolno drugače ali pa se sploh ne bi.
Grenko sladki stihi in še ena Julija ... Neuresničena ljubezen. Rojena, a nikoli ne shodi. Ker se Laura ne zaveda Petrarcinega obstoja tam nekje v Avignonu. In ker Julija ni pravega kova za Prešerna. No, v bistvu ravno obratno. On je premalo kovan zanjo. Neuresničljivi, zgodovinski in resnični ljubezni ... Ampak vseeno si v tem mojem seznamu zaslužita šele tretje mesto. Ker se mi zdi, da je veliko lažje pogrešati in čutiti praznino za nečim, česar nikoli nisi izkusil od blizu, kot pa nekaj, kar si imel. Stvarno imel. Zato.
Tako ... Razvrščene so po mojih merilih, kot ... Se mi zdijo v celoti tragične in velike. Če pa razčlenim ... Kateri je tisti najbolj tragičen dejavnik? In brez katerih bi bila zgodba še zmeraj tako ... Velika ljubezenska zgodba, ki jo poznajo vsi?
Razklanost družin Romea in Julie?
Izgubljena priložnost, da Romeo izve, da Julija ni v resnici mrtva (hitrejše širjenje slabe novice)?
To, da Romeo iz obupa in ljubezni spije strup?
Julijin vbod z nožem?
Pobotanje družin Monteg in Capulet po njuni smrti?
Grozna diagnoza obeh glavnih akterjev, ki bi lahko izzvala usmiljenje?
Gusovo žrtvovanje zadnje želje za Hazel?
Hazelina podpora in skrb za Gusa v njegovih zadnjih dneh?
Njuni romantični trenutki?
Gusova smrt?
Domnevna Hazelina nezmožnost ponovno se zaljubiti?
To, da je Petrarca svojo Lauro samo uzrl in potem postal duhovnik?
Družbeni sloji, ki so onemogočali ljubezen med Prešernom in Julijo?
Hazelina in Petrarcina hvaležnost, da sta doživela takšno ljubezen?
Komentarji
Objavite komentar