Odločitve

Večje odločitve v življenju lahko preštejemo, kajne? Ker teh zares pomembnih, ki vplivajo na vsa področja našega življenja in to, kje bomo na koncu pristali, res ni zelo veliko. 

Se pa začnejo zelo zgodaj in na nekatere kot samostojne osebnosti nimamo (večjega) vpliva. Starši se namesto nas odločijo (ali pa skupaj z nami) o tem, kako si bomo zapolnili prosti čas, katere dejavnosti bomo obiskovali, katere talente bomo gojili,.. Odločijo se tudi o tem, katere vrednote nam bodo privzgojili; katere bodo tiste, ki jim bomo dajali v življenju poseben poudarek in na katere bomo pozabili - ker jih nikoli nismo doživeli. 

Nekoliko bolj samostojno se odločimo za srednjo šolo, čeprav starši pri večini še vedno nosijo večji del odločitve. Tudi pri fakulteti se veliko staršev še zanima za odločitev. Seveda. Želijo pač, da bi njihovi otroci od življenja odnesli največ. Da bi bili bolj srečni, bolj pametni in bolj bogati (kakorkoli že dojemaš pridevnik bogat). Razumljivo. 

Potem pridejo še odločitve pri izbiri partnerja (govorim o tistih, ki bi radi nekaj resnega, ne samo kratkih avantur in zapolnitve časa), pa o izbiri tesnih prijateljev, izbiri študentskega dela in potem resne službe (čeprav danes to niti ni več tako zelo odločitev - če želiš delati, vzameš tisto, kar se ti ponudi), odločitev o tem kdaj in kam se boš preselil, začel živeti novo življenje ... Odločitev o veri, o pripadnosti kakšni skupnosti, prostovoljnem delu...

****

Cel kup odločitev je potem takih, ki še vedno pustijo dovolj velike posledice, da si včasih rečemo: "To sem se pa dobro odločila!" ali pa: "Želim si, da bi ravnala drugače!" ... Bi rekla, da v to kategorijo nekako spadajo vse odločitve, ki se dotikajo odnosov z ostalimi ljudmi. Ker če nekomu nekaj oprostimo in nadaljujemo odnos, ki vodi po isti poti kot prej ... To ni nekakšna velika sprememba za življenje. Prav tako ni prevelika sprememba, če se nehamo družiti z nekom in nam za to ni preveč žal. Čez nekaj let se bomo spomnili in hitro pozabili. Potem so tu še odločitve o nakupih kakšnih malo večjih stvari. Ker nekaj kar kupiš, lahko še zmeraj prodaš in kupiš nekaj drugega. Pa odločitve o tem kje, kako in s kom preživeti dopust, počitnice ... O preživljanju prostega časa ...

****

Pa čisto vsakodnevne odločitve, ki jih pozabimo trenutek za tem, ko smo stvar opravili: kaj bo za kosilo, po kateri poti bomo šli do trgovine, kdaj si bomo umili zobe, komu bomo podarili največ časa, se bomo danes smejali, ali hodili okrog mrkega obraza, komu bomo poslali sporočilo in ga osrečili ... 

****

Ali pa, ustavi se! To zadnje pravzaprav niti ni več tako zelo majhna odločitev. Čeprav je del vsakdana in lahko kaj kmalu postane rutina, ni in ne sme biti majhna. Ker če in ko postane ena izmed malih, izgubi svojo vrednost. Izgubijo vrednost odnosi in izgubi vrednost ljubezen. 

Nekdo, ki je že doživel nepričakovano sporočilo od nekoga, s katerim že dolgo ni imel stikov, bo vedel o čem govorim. Ker samo eno sporočilo, en pozdrav ali en nasmeh lahko storita zares velike čudeže. Nas usmerijo na popolnoma novo pot. 

Pa odločitev o tem, katere besede bom izbrala, da bom nekomu nekaj sporočila. Kakšen ton glasu bom uporabila in katerim čustvom bom dovolila na plan. Ker besede so velikokrat tiste, ki bolijo bolj kot dejanja. 

Po tem, ko se z nekom naučiš pogovarjati (ampak res pogovarjati), pa veliko bolj boli tišina, ko imaš veliko za povedati, pa ni odziva. 

Odločitev o tem ali bom sploh kaj povedala, koliko časa bom še čakala in razmišljanje o tem, kaj bo vsako izmed teh dejanj prineslo ...

****

Se mi zdi, da sem se v zadnjem času naučila sprejemati zares "kul" odločitve. Četudi so se na začetku zdele popolnoma napačne in sem jih obžalovala, sem nekje v sebi vedela, da sem storila prav. Občutek pa me (zaenkrat) še ni prevaral. Naučila sem se prevzeti odgovornost za svoja dejanja in se začela zavedati, da kolikor bom dala, toliko bom potem dobila nazaj. Zato se zdaj na določenih področjih veliko bolj trudim. Odločitve o tem, kako povedati, da ne bo bolelo, mi gredo tudi veliko bolje, kot so mi šle včasih. Veliko lažje se odločim, kaj bom sploh povedala in kaj bom obdržala zase. 

Izkušnje so me naučile ... 

****

In niso me učile samo na področju odnosov z drugimi in samo s seboj (čeprav slednje močno šepa). Naučile so me tudi, kaj pomeni, da denar (ker priznajmo, še zmeraj vodi svet) vložiš nekam in druge želje pustiš za nekoč drugič. Pa sprejeti posledice za to. Čeprav bi si drznila reči, da sem se naučila sprejeti odločitve tako, da njihovih posledic ne obžalujem. Kar je največ vredno, kajne?

****

Za kar nekaj stvari sem hvaležna svojim staršem. Najbolj pa jima bom hvaležna za to, ker sta me naučila sprejemati odločitve. Da sta me s tem, ko sta mi že kot majhni punčki dovolila sprejemati čisto majhne in nedolžne odločitve, naučila kaj to pomeni. Da sta mi vsako leto, ki se je dodalo moji starosti, zaupala bolj. Ker sta vedela, da bom prenesla posledice. 

Še toliko bolj sem hvaležna mami, ki me še vedno podpira pri odločitvah, čeprav se kdaj grdo spreva, da doseževa nek skupni dogovor. Zaveda se, da sem stara dovolj, da vem kaj želim v življenju. Ve, da bom prenesla posledice, ki sledijo. Kakršnekoli pač že bodo. In čeprav mi še svetuje in včasih dobesedno "teži" s svojimi nasveti in modrostmi, na koncu reče, da že vem, kaj počnem in da me bo podprla pri vsem. 

Na koncu koncev, je ona svoje zmage in poraze že doživela, zdaj sem na vrsti jaz, da se spopadem z življenjem.

Najlepše so odločitve, ki smo jih sposobni sprejeti sami :)