Velike ljubezenske zgodbe (3. del)

Pravzaprav sem takrat, ko sem dobila idejo za te "Velike ljubezenske zgodbe" želela v glavnem povedati to, kar bo prišlo na vrsto danes. Nikakor nisem želela vsega tako razvleči, kot sem. Želela sem le kratek uvod v neko dejstvo o ljubezni. O ljudeh. Pa se kar nisem znala ustaviti pri pisanju (ampak ... sem dobila tokrat kar nekaj pohval in vprašanj kdaj sledi nadaljevanje, tako da se je očitno splačalo). 

Obstajajo torej junaki, pa naj bodo to izmišljeni liki ali pa resnični ljudje preteklosti in sedanjosti, ki jih poznamo, ki so nam zarosili oko s svojimi dejanji v ljubezni. Junaki, o katerih se govori in ki predstavljajo nek vzor tiste "prave" ljubezni, ki se mnogokrat zdi nedosegljiva. 

... Ampak ti ljudje so nekje čisto drugje kot ti in jaz. Velike stvari se vedno dogajajo tako daleč stran od nas ...

No, pa se v resnici ne. Resnica je, da je vsak, ki ljubi, junak. Resničen junak časa in okolice, v kateri živi.  

Res je, da večina ne bo nikoli naredila česa tako velikega, kot so junaki, o katerih sem pisala, in mnogi tisti, ki se jih v zapisih nisem spomnila. Ne trdim, da nas večina tega ni sposobna, kajti ko je ljubezen v igri, smo ljudje sposobni marsičesa. V bistvu želim vsem, da bi nam bilo prihranjeno trpljenje, ki so ga nekateri morali doživeti. 

Vsaka ljubezen, pa naj traja celo življenje ali samo nekaj let, je velika in se lahko postavi ob bok vsem omenjenim ... Vsaka ljubezen, kjer partnerja ves čas ali vsaj občasno živita skupaj in sta pri tem srečna. 

(Na tem mestu se v bistvu sprašujem, če ...  bi jaz osebno v to kategorijo velikih ljubezni uvrstila res čisto vsako vez, ki nastane med dvema človekoma ... Brez vsakega premišljevanja lahko eliminiram tiste vezi, ki nastanejo za eno noč in tiste, do katerih pride zaradi kakršnih koli drugih razlogov kot sta ljubezen in občutek, da je nekdo nekomu simpatičen in všeč. Več težav imam z najstniškimi zaljubljenostmi. Ker so velike in niso velike. Gotovo je, da smo bili vsi kdaj kot najstniki na smrt zaljubljeni. Bili srečni zaradi tega in grozno trpeli. Zdelo se nam je (ker je to pač normalno za najstnike), da smo edini, ki smo v zgodovini sveta tako grozno trpeli in nihče pod milim nebom ne razume naše bolečine. Ampak nekateri pa so pravo ljubezen našli že v teh letih in jo resnično živeli ... Torej ... Sem uvrščam tudi tiste, ki (še) ne živijo skupaj, preživijo pa skupaj veliko časa in gradijo na svoji vezi ... Neodvisno od starosti.) 

Da popravim torej predprejšnji odstavek: Zame je velika ljubezen vsaka tista ljubezen, kjer partnerja ne razmišljata več v prvi osebi ednine, ampak v prvi osebi dvojine in kjer sta prisotna spoštovanje drugega ter prilagajanje.

Prilagajanje je tisto, kar je najtežje v življenju. Težki so koraki nazaj pri lastnih prepričanjih in ciljih. Težko je cilje postaviti na novo, da bodo karseda najbolj ustrezali obema. Pozabiti na določene stvari iz obdobja samskega življenja ... Skratka zaživeti čisto novo življenje (govorim o skupnem bivanju na določenem naslovu) in svoje navade prilagoditi navadam partnerja. Iskati vedno neko srednjo pot, ki bi zadovoljila oba. 

Partnerja moramo sprejeti v celoti, z vsemi njegovimi pozitivnimi lastnostmi in napakami. V vsakem trenutku čutiti hvaležnost zanj. Se v trenutkih, ko nas jezi, ko nam kaj ne gre tako, kot bi moralo iti, zavedati, da bi, če bi spremenili katerokoli izmed najmanjših stvari, bilo vse drugače. Da morda ne bi ljubili in bili ljubljeni. 

Vsak par lahko doseže stanje, ko besede niso več potrebne, ker vse ostalo govori dovolj glasno: tišina, pogled, način dotika, jakost bitja srca, drža ... Lahko. Ampak si je treba vzeti čas in najprej veliko poslušati, predvsem pa slišati. Spoznavati delček za delčkom osebe. In dovoliti je potrebno, da drugi spoznava nas. Odpreti se je treba. Popolnoma zaupati. Dati sebe v vsa dejanja. 

Ampak kljub poznavanju partnerja je še vseeno čudovito, če te ta kdaj preseneti, kajne? Hkrati z vem, kar postaja staro, je torej treba iskati vedno nove načine, da partnerja presenetimo in mu na kak zares izviren način pokazati, da ga ljubimo. Kar bi hipotetično tudi lahko na neki točki postalo težko. 

Za partnerja je treba skrbeti. Ne glede na to, kako zdrav je. Ker ima vsak izmed nas nekaj potreb, želja in strahov. Nekaj neizkoriščenih priložnosti in nekaj, česar nismo nikoli prejeli pa bi radi. Komu zaupati tako veliko nalogo, če ne ravno partnerju? Hkrati pa se moramo zavedati, da partner ne more izpolniti čisto vseh naših muh. Ne smemo biti preveč razočarani, če česa ne zmore. 

Treba je biti močna opora. Ne glede na okoliščine. In treba je vztrajati tudi takrat, ko se zdi, da ni več skupne poti naprej.

Tudi, ko je ljubezen lahka, ko smo srečni in se zdi, da nas v vsej sreči ne more nič zmotiti, obstajajo stvari, ki so težke. Čeprav se nam zdijo najbolj preprosta stvar na svetu. Ker ljubimo. In ko ljubimo za ljubljeno osebo ni nič težko storiti. Ta občutek je tisti, zaradi katerega se kdo morda ne zaveda, kako junaška so v resnici njegova dejanja. Dejanja ljubezni.

Zato smo vsi junaki. 

In za razliko od tistih literarnih smo resnični in bijemo resnične bitke. Lažje in težje. Pomembno je, da si vedno, ko podvomimo o pomenu bitk, lahko odgovorimo, da je vredno :).

Vir slike

Junaki moji, vrnite se iz vsake bitke v dvojini ;) ...