Velike ljubezenske zgodbe (2. del)

Pa pustimo v tem delu literarne (takšne in drugačne), filmske in zgodovinske ljubezni, ki jih poznamo vsi, ob strani. So, ali že zdavnaj izpete, ali pa plod domišljije velikih romantičnih duš. 

Obstaja še namreč ena vrsta ljubezenskih zgodb, ki jih poznamo po celem svetu. Ker so medijsko prepoznavne. Internet in televizija delata čudeže. Internet še posebej. Znanec deli nekaj, pogledaš, izpustiš kakšno solzo ali dve, se zamisliš in deliš naprej ... 

Pozor! Poudarek v prejšnji povedi je predvsem na: izpustiš kakšno solzo ali dve. Zakaj jočemo? Kaj je tisto nekaj, kar nas gane? Odgovor je v bistvu preprost: ljudje, ki jih gledamo, se zdijo junaki. Naredili so namreč nekaj, za kar se nam zdi, da sami (vsaj če kdo ni bil postavljen v kakšno podobno težko situacijo in kljub vsemu ljubil) morda ne bi bili dovolj močni. 

Govorim o parih, ki so preživeli pekel. O tistih partnerjih, ki so stopili veliko korakov stran, videli v ljubljenih osebah tisto, kar drugi niso bili sposobni. O partnerjih, ki jim je bilo vseeno, kaj si misli okolica. O tistih, ki se razdajajo vsak trenutek življenja za svoje ljubljene, skrbijo zanje, ker sami mogoče niso sposobni. O tistih, ki jih preprosto ni bilo strah. 

Okolica nas žal namreč velikokrat uči drugače - dokler se seveda pustimo učiti o takšnih stvareh. Življenje je treba maksimalno izkoristiti. Zakaj bi si ga torej komplicirali z osebami, ki s seboj prinesejo prtljago (razlagaj si po svoje)? Zakaj bi si na hrbet nalagali križ, ki ga bo težko nositi. Križ, ki konec koncev niti naš ni, ko pa je že lasten dovolj težak. 

Veliko ljudi obupa. Nekateri kar tako brez razloga. Zaradi napačne besede, nepospravljenih nogavic, prepira včeraj zvečer, občutka zapostavljenosti ... Koliko lažje je potem obupati zaradi velikih stvari? Pobegniti od težav, pustiti nekoga, da živi v lastni bedi in oditi lepšemu življenju naproti.

Ko je svet, žal, veliko prenasičen s takšnimi negativnimi primeri, je res ganljivo videti nekaj popolnoma drugega. Pozitivnega. Pare, ki so skupaj, kljub velikim težavam, ki zanje sploh niso težave. 

Če bi bili pozitivni primeri vodilni v svetu, teh velikih posameznikov, ne bi toliko delili med svoje prijatelje. Ker nas ti posamezniki, ki živijo na drugem koncu sveta in jih ne poznamo, ne bi tako fascinirali in nam segli globoko v srce. 

Kakorkoli ... Obstajajo junaki. Ki so zaradi ljubezni pozabili nase in se posvetili svojim partnerjem. Ki so udobje, ki bi ga lahko imeli, zamenjali za vsakodneven boj. In prav je, da zanje izve čim več ljudi. Da se njihove zgodbe širijo. Da vračajo vero v moč ljubezni tistim, ki so bili prevelikokrat razočarani. Da pripovedujejo o resničnem pomenu ljubezni vsem tistim, ki zanjo še niso slišali. Da pokažejo, da tudi največje nesreče ne pomenijo konca sveta za tiste, ki se imajo res radi. 

Ob posnetkih jočemo, ker želimo biti ljubljeni. Ne želimo si tolikšne nesreče, si pa želimo verjeti, da smo ljubljeni brezpogojno. Da se lahko zgodi res karkoli, pa nas ljubljena oseba ne bo zapustila. Jočemo, ker si vsi želimo tako velike ljubezni. 

V zadnjem času sem brisala solze ob tem članku: Poročni ples, World's fattest man gets married, The story of Ian and Larissa.

So junaki kajne :)?