Knjige meseca oktobra
KRADLJIVKA KNJIG – Markus
Zusak
 |
| Vir slike |
Tole je pa definitivno
ena izmed boljših knjig. Sicer je zelo žalostna in sem si na kar nekaj straneh
brisala solze, ampak ko jo prebereš do konca ... Te napolni ... Tako da
hitro v knjižnico, udobno se namestite in začnite brat ;)!
"Naj vam nekaj zaupam:
Umrli boste.
Zaupajte mi prosim. Zagotavljam vam, da sem lahko dobre
volje. Lahko sem prijetna. Priljudna. Prisrčna. In to je le začetek. Toda ne
prosite me, naj bom prijazna. S prijaznostjo nimava ničesar skupnega.
Odziv na prej
omenjeno dejstvo: Vas to skrbi? Rotim vas – ne bojte se. Več kot poštena sem.
Rečem naj le, da bom na neki točki v času stala nad vami,
prisrčna kot le kaj. Vaša duša bo v mojih rokah. Na ramenu mi bo visela barva.
Nežno vas bom odnesla.
Nepomembna teorija:
Ljudje opazujejo barve samo ob začetku in koncu dneva, meni pa je jasno, da se
skozi dan v vsakem trenutku preliva množica odtenkov in nians. Že v eni sami uri
je lahko tisoče različnih barv. Voščeno rumenih, z oblaki posejanih modrih.
Mrakobnih tem. Pri svojem delu se potrudim, da jih opazim."
Zgodba je umeščena v čas druge
svetovne vojne. Govori o Liesel Meminger, ki živi z rejniško družino v bližini
Münchna, ker je izgubila mater. Z njo bi moral živeti tudi njen brat, a ga na
poti do Münchna obišče smrt. Smrt je tudi tista, ki pripoveduje vso zgodbo.
Tako dobro jo pozna, ker je našla Lieselino knjigo, v kateri je opisala vse
dogajanje v tistih letih vojne. Nekajkrat pa sta se srečali iz oči v oči, ne da
bi se Liesel tega zavedala. Dekle je posebno tudi zato, ker je kradljivka
knjig. Prvo knjigo ukrade na bratovem pogrebu, naslednjo na kresu v čast
Hitlerju, potem pa krade v županovi knjižnici. Njena družina se spravi v
veliko nevarnost, ker v svoji kleti skrivajo Juda. Ti pa so bili v Hitlerjevih
časih zelo nezaželeni.
Knjiga smrt predstavi na tako
preprost in nedolžen način. Nekaj, kar se zgodi vsakemu. Nekdo lahko ima srečo
in se ji nekajkrat izogne (o čemer smrt tudi pripoveduje), ampak konec bo
vseeno prišel ... K nekomu prej, k drugemu kasneje ... Nekomu v miru, spet
drugemu v vojni vihri ...
Pravzaprav je vse v Zusakovi nacistični Nemčiji
postavljeno na glavo. Zvoke okušamo, vizije slišimo, smrt ima srce, močni ne
preživijo, najboljši obet za preživetje pa je morda prav koncentracijsko
taborišče. Skoraj popoln razpad našega sveta.
- John Green, The New York Times
DNEVNIK ANE FRANK – Ana Frank
A tale zapis bere kdo, ki še ni prebral tega? Ne verjamem.
Ker tole (no vsaj v naših časih je) spada pod obvezno branje v osnovni šoli (če
me spomin ne vara, nekje okoli petega razreda). Ampak v tisti mladinski
verziji. Tisti, ki je še brez dodatkov.
No, jaz je takrat vsekakor nisem prebrala. Obupala sem tam
nekje na peti strani, ker me stvar sploh ni pritegnila. Ker pojma nisem imela o
zgodovini, o drugi svetovni vojni ... In če tematike ne poznaš, ti vse skupaj pač
ni zanimivo. Zdaj pa sem se odločila, da jo končno preberem. Ker se vsekakor
spodobi.
"... Dokler vse to obstaja – in to bo najbrž vedno – je tudi
tolažba za vsako bridkost, to vem. Trdno verjamem, da lahko narava prežene
mnogo hudega ..."
"Ljubezen, kaj je to ljubezen? Mislim, da se je ne da izraziti
z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro
in hudo. Tudi telesna ljubezen spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj
prejel. Pa bodi poročen ali neporočen, naj dobiš otroka ali pa ne, lahko si ob
čast vse to ni važno, če le veš, da ti
bo nekdo vse življenje stal ob strani, nekdo, ki te razume in ki ga z nikomer
ne deliš!"
"Ah, vse je tako težavno, tu je srce in tu je razum in vsak
želi spregovoriti ob svojem času. Toda kako naj vem, da sem izbrala pravi čas?"
"Ne verjamem, da povzročajo vojno samo veliki ljudje, vlade
in kapitalisti. Ne, tudi mali človek se rad vojskuje, saj drugače bi se narodi
temu že davno uprli. V človeku mora biti uničevalni nagon, nagon, da ubija,
mori in pustoši. Dokler se ne bo vse človeštvo brez izjeme spremenilo, bodo
divjale vojne, in kar je človek pridelal ali zgradil, bo poteptal in uničil. In
nato se bo vse začelo znova."
"Če politika kot noj tišči glavo v pesek, ne pride nikamor."
"Toda srečo si mora vsak sam zaslužiti in z udobnostjo se to
nikoli ne da. Zaslužiti svojo srečo
Pomeni, da zanjo delaš, da narediš nekaj dobrega, ne pa špekuliraš
in si len. Lahko, da je lenoba prijetna, toda samo delo ti da pravo
zadovoljstvo."
Ana Frank je od 1942 do 1944 pisala svoj dnevnik na
podstrešju poslovne stavbe v Amsterdamu. Tam se je njena družina skrila pred
preganjanjem nacistov. Bistra najstnica si je želela postati pisateljica in
njeni zapiski o sostanovalcih, prebujajoči se ljubezni, spolnosti in vseh
mogočih temah so postali klasično branje.
[Prepis iz platnice knjige]
Kruto je brati tiste stani, ki so polne upanja na
prihodnost. Tiste zapise, kjer opisuje svoja učenja, svoja zanimanja, svoje
načrte, da bo postala pisateljica. Ker te v ozadju kljuva tisti občutek, da
bodo njo in njene sostanovalce vseeno prijeli in jih odpeljali njihovi kruti
usodi naproti.
Kruto se je zavedati, da je Ana, ki je bila v svojem bistvu
še otrok, morala pri svojih letih razmišljati na nivoju, ki ga drugače še ne bi
dosegla ... Vse zaradi vojne in preganjanja Judov. In tukaj se ti postavi
vprašanje: Od kod takšno sovraštvo do njih? Mar niso tako kot ostali samo ljudje
z željami in nagonom po življenju?
Če je še niste prebrali ... Takoj na spisek z njo ;) ... Če pa
ste jo že – v osnovni šoli – pa prav tako ;). Ker lahko, da boste zgodbo
doživeli popolnoma drugače, kot ste jo takrat. (Pa posežite po najnovejšem,
dopolnjenemu izvodu.)
 |
| Vir slike |
Knjigo tele pisateljice sem nekoč že brala. Od RTM do WTF je bila. In tista mi je bila definitivno všeč. Po predhodnih dveh knjigah z vojno tematiko sem rabila malo odmora v lahkotnejšem branju. No vsaj mislila sem, da bo lahkotnejše pa ni bilo.
Prizori so v knjigi napisani tako realno, da mi jih je bilo težko brati. Poleg tega glavna junakinja knjige ni poimenovana z besedo. Ves čas ostaja samo "ona". Tako neosebno deluje vse skupaj ...
Glavna junakinja se spopade z očetovo smrtjo, potem pa zapade v začarani krog bulimije. Mama, sestra, najboljša prijateljica in sošolke ji skušajo pomagati, ji stati ob strani, ampak ona jih vedno bolj odriva.
"Nekje je treba začeti iskati odgovor ... Pri embalaži. Nihče ne izbere poškodovanega ali grdega izdelka, pa če je še tako prijazen, zabaven, simpatičen, zdrav, dober po srcu in oh in sploh. Kaj ti pomaga lepa notranjost, če si gnila na zunaj. Ker svet je supermarket in ljudje so samo izdelki na policah, ou jeee."
"In življenje je sestavljeno iz izbir."
Komentarji
Objavite komentar