Hvala :)!

Hvaležna sem za ljudi, ki sestavljajo mozaik mojega živjenja. Na tak ali drugačen način. Ker prav vsi; tisti s katerimi imam dobre izkušnje in tisti, s katerimi imam slabe, dodajajo barve v moj svet.

Še posebej sem hvaležna za tiste, ki so mi pripravljeni odpuščati.
Take čisto debilne napake, ki jih naredim nehote. Zaradi čustev, ki se v tistem trenutku pletejo po meni, zaradi razočaranj, za katere dotične osebe sploh niso krive.
Bom povedala drugače in po resnici: napake, ki jih naredim zaradi tega, ker takšna pač sem. Čudna, zmedena, včasih preveč, včasih premalo _________ (vstavi pridevnik po želji), generalno: grozna...

In tega se žal premalokrat zavedam. Ampak ko se, mi je resnično žal - to seveda nikomur nič ne pove in ne pomeni - in takrat trdno sklepam, da se bom spremenila.

Zdi se mi, da se tega zavedam vedno bolj pogosto. Svoje groze namreč. In to skušam popravljati. Kolikor se da, pač.

Včasih sem, zaradi teh ljudi, ki tako brez zadržkov vse odpuščajo, stvari pometala pod navidezno preprogo. Ker se mi je zdelo, da bodo za vedno ostale tam. Pa so začele prihajati na plan. In zdaj bi jih rada počistila.

Ali pa jih vsaj ne bi več shranjevala na tak način.

Želim biti dobra v odnosih, ki jih tvorim z ostalimi. Sposobna poslušati, slišati, najti pravo besedo, izpolniti svoje obljube in dati ljudi na pravo mesto.

Še najbolj pa sem hvaležna zate, ker vztrajaš. Tako dolgo. Ko bi vsak že obupal, ti ostajaš in odpuščaš, ko pa nikoli ne upravičim tvoje prijaznosti.

Hvala :)!