Preteklost -> Sedanjost -> Prihodnost

Vem, sedanjost bi morala biti biti moja edina opcija. Ker bo odločala o prihodnosti in jo globoko prežemala. Tako kot se preteklost v življenje zažira kot kakšen tatu. 

Preteklost bi morala zapustiti zakopano skupaj z določenimi ljudmi in dogodki za nekim ovinkom daleč stran.

Prihodnost pa me šele čaka za naslednjim. Brez ali pa z velikim pompom. Ne vem. In ravno v tem bi morala začutiti vzhičenost, pričakovanje presenečenje ... 

Malo že moram razmišljati o tistem jutri. Seveda. O pomembnejših stvareh. Tistih, ki imajo v oblasti škarje in platno življenja po ... Vsem tem pač ... Brez vsega okraševanja. Ker ravno tisto okraševanje stvari mi tolikokrat spodnese tla pod nogami. Okrasi so preveč ... detajlni ... da bi se jih dalo predvidevati. In ko jih odkriješ, ugotoviš, da se niso izklesali niti približno tako, kot si pričakoval nekoč davno. Kar je lahko resnično boleče.

Res bi morala začeti razmišljati o tukaj in zdaj. O tem, kako bom izkoristila današnji večer in jutri. Ker vse ostalo je že predaleč, preveč abstraktno. Ker, kdo mi jamči, da bom takrat še tukaj? Da, predaleč in preveč gledam naprej. Mogoče zaradi fiksne ideje, da bo enkrat pač moral priti čas, ko bom spet našla zavetje, kjer se bom počutila udobno na neudobnem. More. Za vsakogar pride, mar ne? In zato sem včasih tako zelo nestrpna, ker si želim, da bi ta takrat prišel že zdaj.

Veliko preveč od prejšnjega preveč pa gledam nazaj. Tam namreč najdem občutek topline in sprejetosti. Ker ne znam živeti brez določenih ljudi, ki so neudobnost naredili skoraj tako udobno, kot bi se zavila v ogromne količine vate. Zato se še vedno oklepam spominov. Jim postavljam različne spomenike, ki so popisani z vsemi možnimi potrebnimi in nepotrebnimi besedami in jih častim.

Čeprav se nekje globoko v sebi v bistvu zavedam, kaj pomenita besedi preteklost in prihodnost. Iz svoje kože pa žal še ne morem. Ker če bi lahko – verjemite, da bi se takoj ločila od sebe. 

Oh, prevelikokrat povem preveč in v bistvu nič.