Ker čutim nič in hkrati preveč ...

Kako dobro bi bilo, da bi bila ta praznina, ki jo čutim v bistvu en velik nič. V tem trenutku bi rada bila ... Samo strah na primer .... Ker pravijo, da je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni ... Zdajle bi pasalo biti nič od zunaj - to bi pravzaprav pasalo kar velikokrat. Ampak dokler je notranjost vsaj malo optimistično obarvana, je lažje biti fizično skoraj nič.

Danes je ta praznina veliko preveč, kot zmorem prenesti. Z veseljem bi jo iztrgala iz sebe, če bi bila nekaj materialnega in bi se to dalo.

Spet sama sebi nasprotujem. Zagotovo nekaj, kar me opiše. Najprej bi rada, da ne bi bilo nič, da bi bilo vse votlo, v drugem trenutku pa bi mi čisto pasalo, da bi neotipljivo postalo otipljivo. 

Če pomislim, bi bilo čisto super, če bi bil ta občutek praznine majhna vijoličasta žogica. Da bi jo prijela v roke, jo pomočila v zeleno in rumeno barvo (ker dajmo si priznat, da je vijolična barva depresivna barva in te depresivnosti jo lahko odlično rešita zelena in rumena). Mogoče bi nanjo z rdečo barvo napisala še tvoje ime. Ime, ki samo po sebi v meni povzroča praznino. 

Odšla bi nekam, kjer še nikoli nisem bila in ne bi imela kakšnega posebnega namena se tja vrniti. Potem pa bi jo zalučala nekam v daljavo. Zbrala bi vse moči, ki jih premorem, da bi letela čim dlje stran in bi izginila izpred mojih oči. Tako izginila, da ne bi vedela, kje natančno se je znašla. 

In potem bi preprosto upala, da te žogice ne bom nikoli več videla. Najraje zato, ker bi se na kraju, kjer sem skrila žogico sama pred seboj, naslednjič znašla s teboj. 

Ki vsekakor imaš to moč, da jo za vedno izbrišeš iz mojega življenja zdaj in potem. Pa naj bo samo v obliki občutka ali v moji domišljiji kot žogica.

Če pa je to tisto, kar mi pač ni usojeno (zdaj sem se že naučila, da mi marsikaj ni usojeno), pa naj tisto žogico najde kakšna druga. Si jo prebarva v svojo najljubšo barvo in jo poda naprej. Če že mora tako biti. 

Čeprav v resnici najditeljici ne želim, da zaradi tvojega imena, ki bi v njej dobilo posebno mesto, občuti praznino. 

Ker ko sem enkrat doživela bližino zaradi tebe, sem se zavedla, da je odsotnost le te, najbolj grozen občutek, ki ga je možno doživeti.