Zmeda

Sedim na domačem balkonu (čeprav bi se naj že naučila, da tega ne smem - vsaj ne na betonu) in zrem v nebo (in slišim soseda, kako se trudi šepetati, odkar je na tej strani zagledal lučko mobitela). Čisto brez upanja, da bom zagledala to "super luno" ali dobila priložnost za kakšno željo. 

Čeprav bi kakšen utrinek zdajle zares prav prav prišel, ker imam tisoč želja, ki v tej noči delujejo skoraj neuresničljive. Takrat, ko je cilj tako blizu, je hkrati tako daleč. Večna skrivnost življenja. In sploh se ne tolažim več s tem, da mi bo nekaj veličastnih skrivnosti ostalo skritih.

Danes mi je bilo ogromno odvzeto in hkrati dano. Pa še eno darilo pričakujem, za katerega ne bom iskala vzroka in povoda. Lepe stvari je včasih "fajn" sprejeti, brez da bi jih skušal racionalizirati - preveč razmišljanja namreč škodi.

Ugotovila sem, da včasih ne poznamo ljudi, čeprav mislimo, da jih. Tisti pa, ki se nam zdijo nekoliko skrivnostni, pa se odprejo kot knjiga in spregovorijo brez besed. Ker je v njihovih očeh skrito vse, čeprav naj ne bi bilo (ah, kdo poleg mene bi še razumel, o čem zdaj nakladam). In ... Občutek, ki sem ga dobila, da se ljudje naveličajo vsega dobrega... da se naveličajo ljubezni... Je tako slab. Ker ga ne želim nikoli doživeti. Celo življenje želim ljubiti in biti ljubljena tako kot sem zdaj ... kot še bom, kmalu, na začetku poti (pa je spet samo meni jasno o čem pišem...) ... Pravzaprav želim čez leta dajati mnogo več, kot sem sposobna ta trenutek. Ker sem (kljub temu, da mi svet vztrajno kaže drugače) še vedno prepričana, da bi morala ljubezen (vsaj tista prava) skozi čas, preživet z nekom rasti ... Človeka bi morali vedno bolj spoštovati, če nam je dano, da ga vedno bolj spoznavamo...

In sedenje na tem balkonu je še toliko bolj žalostno, ker imam ves čas pred očmi utripajočo rdečo lučko na sosednjem oknu, ki gori v spomin ... Na predzadnjo osebo z moje ulice, ki je poskrbela, da je bilo moje otroštvo srečno in brezskrbno ... Gori v opomin, da čas z ljubljenimi hitro mine in da se nekega dne zbudimo z novico, da jih več ni ... Celotno življenje se konča le z nekaj besedami ...

P.S.: Se zavedam, da je tale zapis zmeda in da nima ne glave in ne repa ... Ampak trenutno še tudi jaz počutim brez ... No, pa saj tudi sem brez pomembnega dela sebe ...