Dobrodošlica

Vir slike

Malo sem pozna za tovrstno objavo, ampak konec koncev šteje namen, kajne :)? 

Tisti, ki večkrat pokukate sem, ste najbrž že ugotovili, da se je blog malo (ali pa konkretno) spremenil. URL naslov se je podaljšal še za eno ime ... naslov je dobil novi podnaslov ... ozadje in tema sta prešla iz kričečo roza v pomirjujočo zeleno (ampak okej, temo sem tako ali tako velikokrat zamenjala, ker sem se jih hitro naveličala) ... 

Pred nekaj dnevi sem naredila velik korak v sebi, ki se kaže tudi tukaj. Primož je prišel na idejo, da bi tudi on odprl blog, ker kdaj pa kdaj tudi njega zasrbijo prsti. Prvotna ideja je bila samo, da bi bila najina bloga nekako povezana. 

Nekako pač. Sem iskala možnosti, da bi bila povezana čim manj, ker je tale blog čisto moja stvar, ki mi je v treh letih olajšala marsikatero uro, kamor sem izlivala jezo, razočaranje in srečo. Čisto preveč moj je bil, da bi nanj spustila še koga. 

Pa sva mu naredila enega preko mojega profila, na mojem pa je postal samo soavtor. Tak način mi je bil čisto všeč. Vsak sva imela svojo stran in nihče se naj ne bi mešal v zapiske drugega. Moj blog je bil še zmeraj nedotaknjen ... Dokler me ni presenetil s sporočilom: "Poglej na blog." ... Pa sem gledala in osveževala aplikacijo na njegovem profilu, nove objave pa od nikoder. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da pa je mogoče kaj tukaj. Še več časa je trajal boj v meni ... Med menoj, ki sem želela ohraniti vsaj nekaj čisto zase in med menoj, ki sem razumela Primoževo dejanje.

Svojega sem branila, jaz pa sem bila s svojimi objavami vedno dobrodošla na njegovi strani. 

Potem pa sem končno dojela da sem krivična in da si po vsem, kar sva doživela in kako daleč sva si drugače dovolila ... Zasluži biti tudi del mojega bloga, čeprav sem tako zaščitniška do njega. 

Tako da sva po kakšnem tednu njegovega obstoja v virtualnem svetu prestavila objave s tam na moj blog in spremenila, kar je bilo spremeniti, njegovo stran pa izbrisala. 

Zdaj pa sem vesela (in ponosna na sebe), da sva storila to. Da si poleg vsega deliva tudi blog (ki je bil tako sveta stvar zame). Veselim vsake njegove nove objave ... In postajam njegova zvesta bralka (poleg ostalih zvestih vlog, ki mi jih dovoli igrati v svojem življenju). 

Hkrati pa se navajam na življenje, v katerem ni več nič samo moje, ampak si vse delim :). Srečna, da ravno z njim ...

Skratka ...

DOBRODOŠEL PRIMOŽ :)! 

... na blogu in v mojem življenju ! ...