Brez naslova.

Dejstvo je, da bi rada nekaj napisala. Pa sem spet v obdobju, ko iščem in iščem besede pa jih ne najdem. Ko napišem enega ali dva stavka, pa ju zbrišem, ker se mi zdita popolnoma brez vezna. Čeprav najverjetneje nista. In bi bila dobra za obdržati kak spomin ali dva (ravno sem se zavedla, da sem tri od štirih povedi začela z veznikom in sem zgrožena nad seboj). Ampak seveda še kar naprej poskušam spraviti skupaj ... nekaj ... 

Bil je to teden sprememb in spoznanj. Lepih in manj lepih.

Spoznala sem - pa to niti ne prvič (ampak za določene stvari potrebujem 164283 dokazov, da jim končno verjamem) - da volk res menja samo dlako, koža pa ostane ista do konca življenja. Ne glede na to, kako se nekdo trudi biti "prisiljeno prijazen", prej ali slej udari iz njega stara zloba. In ne glede na to, kako lahko je spregledati napake nekaterih, se začarani krog spodtikovanj, žalitev in pozabe mora nekje končati. Zaenkrat sem ponosna na to, da sem uspela napisati končno piko in upam, da bom tako trdna, da je ne bom nikoli več spremenila v tropičje, ki mi je drugače tako ljubo. 

Se je pa iz pike v tropičje spremenilo drugo poglavje in tega sem tako zelo vesela. Pred nekaj dnevi me je presenetil nepričakovani telefonski klic prijatelja, za katerega sem mislila, da me želi za vedno pustiti nekje v davni preteklosti. Pa po toliko letih in res veeeelikooo ur pogovorov, prijetne tišine in razumevanja, najini "dopusti" nikoli ne trajajo dolgo. Eden izmed naju prej ali slej obupa in pokliče, napiše sporočilo ... Pa naj še kdo reče, da samo prijateljstvo z fanti ni mogoče ;) ... Še kako je. 

In občutek, ki ga do pred enim mesecem še nisem poznala ... Kako čudovito je, ko imaš v življenju osebo, ki je na voljo ne glede na to, ali je dan ali noč in je pripravljena z menoj bedeti skoraj do jutra, samo zato ker jaz zaradi svoje panike ne morem spati. In kako čudovito je imeti nekoga, ki si mu predan in zaradi kogar so težke odločitve lahke, slabi dnevi čudoviti, strah pa pozabljen :)!

Če sem nekoč dala nekaj na kvantiteto, zdaj temu ni prav nič več tako. Prioriteta je kvaliteta. Množica ljudi, zbrana okoli tebe, ki se imenuje za prijatelje, pa nikoli nihče nima časa zate, nikoli nikogar ne zanima zakaj si na tleh in so dobri samo za število, ob njih pa si še zmeraj enako ali celo bolj osamljen, ne pomeni nič. Bolje eden ali dva, ki zapolnita vso tvojo praznino in ti njuno ... 

In trenutno ne bi mogla biti bolj srečna, kot sem, ker imam vse :). V najbolših izvedbah :) ... (Okej, malo mi še manjka do čiste sreče, ampak ta težava bo rešena že čez nekaj dni) 

Hvala, hvala, hvala :).

Brez repa in glave? Ja, res je, spet :).