Slovesa, čeprav kratka ...

Verjetno ni človeka, ki bi imel rad slovesa (če se že ravno ne poslavljaš od koga, ki ga zares komaj prebavljaš) ... In niti jaz nisem izjema pri tem. Z ljudmi, ki jih imam res rada, se ne bi poslovila niti za en dan, če le ti ne živijo ravno za ovinkom moje ulice. 

Ob ostalih priložnostnih slovesih, me jokavost prime v času, ko je potrebno izreči "Adijo (in vsa potrebna nakladanja zraven - ker se spodobi)" ... S teboj pa so tudi slovesa popolnoma drugačno doživetje ... Ostajam nasmejana in srečna (kajti vsak trenutek, ki ga preživim s teboj, občutim nepojmljivo srečo), dokler ne izgineš iz mojega vidnega polja. To je trenutek, ko me pri ostalih jokavost že zapusti, ker sem se pač naučila, da se je potrebno z določenimi situacijami v življenju sprijazniti. Tudi s slovesi. 

S teboj ne potrebujem veliko besed, ko se razideva ... Ker je v "Se vidiva" in v tvojem pogledu skrito vse. Hvaležnost, da sva lahko bila skupaj, ljubezen ki jo vsakič poglobiva in sled žalosti po dotikih, ki jih nekaj časa ne bo. In pri slovesih s teboj nikoli ne bo pomagalo obvladovanje čustev in samogovor, da se moram sprijazniti s tem. Pri naju se bom lahko "sprijaznila" samo s situacijami, ko bova skupaj.

V trenutku, ko te ne vidim več, pa me začne mučiti to, da sem nekje pustila ogromen del sebe, ki je z vsako minuto, ki mine, dlje od mene. Občutim nemir, zmedo in zdi se mi, da nikamor več ne spadam. Ne glede na to, koliko časa mine (zdaj ko sva se že tolikokrat poslovila), ti občutki ne izginejo. Uspem jih zmanjšati - to že, izginejo pa ne, vse do trenutka, ko te zopet zagledam. 

Kajti v tem času sem ugotovila eno pomembno stvar. Edino mesto, kjer bom lahko zares srečna in kamor zares spadam, je ob tebi (ne glede na zemljepisno širino) ... in ker te zdaj ni tukaj ... Ne čutim nikakršne pripadnosti ... Še vedno pa te tako živo čutim ob sebi :) ...

Velenjsko jezero

Naj skrita sled tvojih dotikov,

popelje me v neznane kraje.

Naj zmeraj pred nama bo cesta

in proga brez zadnje postaje.

- Feri Lainšček