Nič in mir

Ulegla sem se poleg računalnika. Moj prvi plan je bil sicer, da grem spat, ker je spanje trenutno stvar, ki se na seznamu primanjkljajev uvršča na drugo mesto. Je pa tako, da kadar imam čas za nekaj, tega nekaj zagotovo ne bom naredila. In ta nekaj je najpogosteje spanje. Prvih 10 minut ležanja v postelji sem se pritoževala nad obiski, ki so prišli ravno, ko sem jaz na veliko zehala. In ko sta odšla, sem bila že ravno toliko zbujena, da ... No, spala zdajle vsekakor ne bom. In najverjetneje ne bi zaspala niti prej, tudi če obiskov ne bi bilo. Niti ne znam odgovoriti na vprašanje, kdaj bom izvedla to žlahtno in zaželeno dejanje. 

Dejstvo je, da zadnje čase (beri zadnji teden ali dva) ne delam popolnoma nič. Nič. Sem morala ponoviti, da poudarim ta nič v teh trenutkih. Dobro no, nekajkrat sem šla na sprehod. Pa verjetno ne bi, če prijateljica ne bi bila vztrajna. Pa mojstru sem tu in tam podala kakšno orodje. Ker vsega pač ne more sam. Tu pa se seznam narejenih stvari konča. Sem imela v načrtu prebrati knjigo. Takšno, ki naj bi bila zares dobra. Začela sem jo, pa sem končala pri desetem (enajstem?) stavku in jo odložila. Ker mi primanjkuje miselnih izzivov (ja, vem, da imam počitnice in da bi zanje morala biti hvaležna ... ampak trije meseci ... tretje poletje po vrsti ...) sem v roke prijela knjigo z miselnimi izzivi. Prebrala nisem niti prve naloge do konca, ko sem jo že odložila in šla počet ... Nič ... Na živce mi gredo prazne stene, ki zdaj na koncu sploh niso takšne barve, kot sem si želela, pa sem jih imela namen zapolniti. Z lepim Lainščkovim verzom nad posteljo. Črke sem narisala, zdaj pa pozabljene čakajo v predalu pisalne mize. Čakajo na? Boljše čase, bi jaz temu rekla. 

Pobarvala sem se. Ker je bilo treba obnoviti barvo. Ampak to verjetno ne šteje najbolj, ker je večino dela morala opraviti itak mama. Jaz sem samo sedela in čakala. 

Večino stvari začnem in jih končam (skoraj) preden jih sploh začnem in se vrnem v posteljo ali pa kavč, pred televizijo. Izbiram ju na podlagi tega, kateri program bi gledala. Ker televizija v spalnici premore dosti manj programov, kot v dnevni sobi (čeprav trenutno niti ni dnevna soba ... kakorkoli), je pa postelja še vseeno veliko bolj udobna. Pa niti ne, da bi se medtem najbolj zavedala, kaj gledam. Ker me pač nič ne zanima. Pozorna sem kvečjemu pri Dr. Housu in 24Kitchen (kjer sem v zadnjih dveh dneh pobrala nekaj trikov in jih preizkusila ...). 

Mama misli, da je ne maram, ker se mi ne ljubi tvoriti nekih daljših pogovorov. Pa sem raje tiho. Takrat pač, kadar sva v istem prostoru. Ampak itak ji nima smisla razlagati. Ker ... No, pač nima smisla. Tako kot ostalim. Ki me vključujejo v razne dialoge, kjer od mene itak ne dobijo kaj veliko več od "aha" in "mhm". Razen če imam zares dobro uro ali če mi prija družba tiste osebe (ki je trenutno točno to - oseba v ednini).

Ne vem, kdo se mi trenutno bolj smili. Ekstremi, ki ne vidijo, kako brezciljen je naš pogovor, ker me vedno ene in iste stvari res ne zanimajo (in to po mojem mnenju dovolj jasno pokažem), in drugi ekstremi, ki me s pretirano skrbjo in bližino dejansko bolj odbijajo kot karkoli in ki ne razumejo tega, da mi ni do nasvetov in raznoraznih življenjskih modrosti. Ali pa se bolj smilim sama sebi. Ker se trudim biti prijazna in na lep in dokaj tih način prosim za malo prostora okoli sebe. In tega ne slišijo. Preveč glasna pa ne želim biti, ker bi lahko izpadla nesramna in čisto brez veze izgubila nekaj ljudi okoli sebe.

Imam svoje melanholično obdobje (za lažje razumevanje: melanholíja  -e ž (ȋ) 1. duševno stanje, značilno za človeka melanholičnega temperamenta: obšla ga je melanholija; hitro se je otresel melanholije / melanholija v glasu, očeh / melanholija jesenske pokrajine [vir: SSKJ]). In tisti, ki me poznajo dlje časa, bi se lahko že navadili na ta stanja in me pustili malo, da mine. Kakor dolgo bo pač že trajalo. Za čim manj škode. 

Zdajle sem pravzaprav malo presenetila samo sebe, ker sem spravila skupaj tale zapis. Dolgo nakladanje, bodimo natančni. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem zadnjič dobila nasvet in pohvalo (sem ti zelo hvaležna, ker mi ogromno pomeni!), da je pisanje stvar, ki jo obvladam. In da naj počnem to v prostem času. Ni važno kaj, ker nekaj bo :).

Vir slike